Tiskane izdaje
Eden najdražjih hotelov v puščavi v Egiptu se ponaša s tem, da nima elektrike in da tam gostje nimajo možnosti izbrati, kaj jim bo lokalni kuhar dal na mizo. Če za takšne dogodivščine krepko plačamo, je seveda še večji izziv narediti nekaj, česar se z denarjem ne da kupiti - preizkusiti, kako je, če si reven. V istem času, ko je bila objavljena omenjena reportaža, je neki drug angleški časopis objavil kolumno nove sodelavke, v kateri opisuje, kako se je zjutraj zjokala, ko je v svojem hladilniku videla samo en svinjski kotlet. Novinarka pravi, da je preživeti v Londonu brez denarja podobno doživetjem njenih prijateljev, ki odhajajo iskat duhovnost v Indijo ali se na trekingih poskušajo seznaniti z življenjskim slogom ljudstev iz tretjega sveta. Ko ji prijatelji pišejo s potepov po Indiji, je zelo ponosna na lastno preizkušnjo revščine. To, da ji je v Londonu uspelo preživeti z minimalnim denarjem, namreč šteje za večjo dogodivščino kot turistični obisk revežev po svetu.
Pred izbruhom gospodarske krize se je podobna glorifikacija revščine dobro prodajala v knjigah, ki svetujejo, kako poenostaviti življenje, ali opisujejo izkušnje tistih, ki so se za nekaj časa odločili, da ne bodo trošili. V začetku leta 2007 se je kalifornijski par odločil, da bo eno leto preživel brez nakupov. Dovolila sta si seveda nakup hrane in osnovnih higienskih pripomočkov, vse druge dobrine pa sta radikalno omejila. Začela sta popravljati svoje rabljene predmete, knjige in zgoščenke sta si začela sposojati, nekatere stvari pa sta poiskala na odpadih. Pisateljica Judith Levine, ki se je lotila podobnega poskusa, je v knjigi Not Buying It: My Year Without Shopping svojo izkušnjo opisala kot veliko očiščenje in kot nekaj najboljšega, kar je kdaj naredila v življenju.
Ideja poenostavljanja življenja je s tovrstnimi knjigami postala še en potrošni dogodek. Avtorji, ki so opisali svoje življenje brez nakupov, so dobro zaslužil s knjigami, nekateri med njimi pa so začeli za denar dajati celo nasvete, kako se je mogoče rešiti navlake in spremeniti življenje.
Idejo omejevanja potrošništva so prevzeli tudi nekateri ameriški filozofi, ki propagirajo vrnitev k načelom skupnosti in se borijo proti še večjemu razmahu individualizma. Sklicujejo se na dejstvo, da ljudje danes vse več delajo predvsem zato, da lahko potem vse bolj trošijo, medtem ko se kvaliteta njihovega življenja poslabšuje. Na vprašanje, kako naj bi se zgodil preobrat v manj potrošniško družbo, zagovorniki zmanjšanja potrošništva poudarjajo, da je pomembno, da se tega lotijo najbolj vplivni ljudje v skupnosti. Ti namreč s svojim zgledom lahko potegnejo množice, da jim sledijo.
Ideologija poenostavljanja življenja se že od nekdaj dobro vklaplja v kapitalistično ideologijo, ki propagira individualno izbiro kot najpomembnejše vodilo razvoja družbe. Konservativna ideologija je revščino vselej dojemala kot izbiro. Kapitalizem je od svojih začetkov temeljil na tem, da je lahko vsak posameznik uspešen, če se le dovolj potrudi. Dejstvo, da nekdo prihaja iz revnega okolja, je bilo dojeto kot prednost in ne ovira. Ideologija »self-made man« je vzpodbujala predstavo, da je posameznik, ki se mu uspe dvigniti iz revščine, ki naredi nekaj iz svojega življenja in predvsem obogati, bolj spoštovan kot tisti, ki izhaja iz blaginje.
Več v tiskani izdaji Sobotne priloge
