Tiskane izdaje
- V mraku pred zoro konec maja je četvero čolnov, last Diega Crespa Seville, na morju blizu jugozahodne obale Španije pripravilo zvito zasedo: kakih 50 ribičev je spustilo v morje na stotine rdečih znakov, pripetih na mreže, ki so se v ravnih črtah vlekli po vodni površini skoraj dva kilometra. Čolne so razporedili v širok kvadrat in čakali. Uro zatem je vzšlo sonce in drama se je začela. Skoraj 200 orjaških tun se je ujelo v nastavljeno past. Divje so opletale, iščoč izhod, toda kapitani so jim zaprli vse možnosti. Izčrpane so druga za drugo poginile, udarjajoč ob čolne v morju, rdečem od krvi. Sevilla na enem od čolnov je vidno vesel po mobilnem telefonu sporočil menedžerjem v Barbate, kolikšen je ulov, da so se lahko pogodili z japonskimi kupci v pristanišču.
Podobni prizori se v Sredozemlju ponavljajo že tisočletja. Ribiči ob sredozemski obali lovijo tune že od antike. Rimski cesarski vojaki, utaborjeni blizu Barbata, so posušene jemali s seboj kot prenosen vir proteinov. Strmo naraščanje povpraševanja po tunah in spreminjanje prehranjevalnih navad po svetu pa grozi z iztrebljenjem te morske vrste. Varuhi narave in morski biologi napovedujejo, da bodo letos v Sredozemlju nalovili približno 50.000 ton tun. Lov nanje daje delo na tisoče ljudem, med njimi vsaj 5000 v Španiji. Ulov v Sredozemlju pokriva polovico svetovnega trga modroplavutne tune, nujne surovine zlasti za restavracije, v katerih pripravljajo suši.
Ni verjetno, da se bodo Sevilla in njegovi tovariši še dolgo veselili. Njihova sreča je čedalje bolj opoteča, saj morajo tekmovati z mednarodnimi družbami. Cene goriva rastejo, cene rib pa so nizke, tožijo. Se jim sploh še splača? »Moj oče je bil ribič. Moj ded in rodovi pred njim tudi. V tej generaciji pa se je vse spremenilo!« pravi 55-letni Juan Cervantes, predsednik španske zveze 38.000 ribičev, ki je začel loviti pri 17 letih in preživlja z ribolovom družino s štirimi otroki. Podobne zgodbe je mogoče slišati ob vsej 46.000-kilometrski sredozemski obali v različnih jezikih, od arabskega do italijanskega. V 22 državah ob Sredozemskem morju se spopadajo s perečim vprašanjem: kako dolgo lahko tradicionalni življenjski slog in gospodarske dejavnosti še obstanejo ob svetovni požrešnosti na tem območju.
Ogorčen spopad med svetovno trgovino in lokalnimi prebivalci najrazločneje kaže prav poletni lov na modroplavutne tune. Velik delež jih ne nalovijo več na tradicionalni način. Konec devetdesetih let so začeli nastajati tehnološko izpopolnjeni »tunji ranči«, v prejšnjem desetletju pa so se močno razširili. To so ribje farme, sestavljene iz plavajočih krožnih, 50 metrov globokih kletk s premerom kakih 50 metrov, postavljenih dva do tri kilometre od obale. Večino ne upravljajo majhna evropska podjetja, temveč velike multinacinalke. V teh kletkah nekaj mesecev redijo tune, potem pa jih pobijejo in pošljejo na Japonsko, ki pokupi skoraj 80 odstotkov sredozemskega ulova. Novi veliki ranči ugonabljajo tradicionalne ribiče. »Evropski trg se je v dveh, treh letih, popolnoma spremenil,« pravi Sevilla, direktor Almadrade Capo Plate, ene od peščice še živih španskih družb za tradicionalni lov na modroplavutne tune.
Več o tem preberite v petkovi tiskani izdaji Dela.
