S turnimi smučmi na neobljudeni Čisti vrh nad dolino Trente

Ko se obotavljaje spustim po sicer ne prestrmem pobočju, me vrhnja skorja, pod katero počiva prhek sneg, povede kar malce po svoje. Hitrost požene strah v kosti, in medtem ko zavlačujem z zavojem, razmišljam, kam in kako nerodno bom odletela, če se mi ne posreči. A mi uspe, bojazljivosti in okornosti navkljub. Moj prvi zavoj!

Drugi poskus turne smuke. Prvi pred leti se je sfižil – preveliki sposojeni čevlji so turo končali še pred zatrepom doline Tamar in globoko pod Kotovim sedlom, kjer je bil cilj vzpona. Čevlji morajo kar se da dobro oprijeti nogo, drugače je lahko konec veselja, je tedaj dejal moj turnosmučarski vodnik Igor Zlodej.

Tokrat bo drugače; izposojeni čevlji za turno smuko se mi odlično prilegajo! Vnovič v Igorjevi družbi in s še dvema turnima smučarjema se odpravim na neobljudeni Čisti vrh (1875 metrov), razgleden kopasti hrib nad dolino Trente.

Itinerarij: iz doline Trente se skozi senčni Vrsnik zapeljemo v zaselek Na Skali. Pri prvi zapornici pustimo avtomobila in odpešačimo nekaj sto metrov po cesti do druge zapornice, kjer si kmalu nadenemo smuči. Na kraju Polog, kjer je gozdarska koča, zapustimo udobno cesto in se po stezi napotimo do Planine v Plazeh. Od tam je še približno ura vzpona do Čistega vrha (skupaj približno tri ure in pol). Spust: nazaj v smeri planine, nato pa v gozd proti Dolu pod Plazmi, skozi gozd do ceste in po njej do avtomobilov. Od vrat do vrat, torej!

Igor, ki ima v tej sezoni za sabo že nekaj več kot trideset turnosmučarskih tur, si najraje izbira izlete »od avta do avta«. »Večinoma grem v hribe s smučmi. Včasih turo sklenem še z vzponom, recimo na Triglav, Mangart, Jalovec, pa tudi na druge vrhove ali škrbine in sedla, kamor s smučmi ne moreš. Včasih me zamika lažja grapa, takrat grem seveda v čevljih, pa tudi proti koncu zime, ko je treba več kot uro nositi smuči, se raje odločim za gojzarje,« razlaga prekaljeni turni smučar, ki sploh pogosto zahaja v gore, vse leto. Na Triglavu, denimo, je bil že tolikokrat, kolikor šteje leto dni. Je tudi gorski reševalec.

Občutek neomejene svobode

Da nog ne smem dvigovati, ampak da je treba smučke vleči za sabo, kakor pri teku na smučeh, me je Igor podučil že pred nesojeno turo na Kotovo sedlo (v izposojevalnici na Kobli, kjer sem si sposodila turno opremo, je lastnik še dodal, naj se premikam nekako tako kot – lenivec!). Smuči na nogah so se mi sicer vselej zdele nebodigatreba; a se ni lažje vzpenjati zgolj v čevljih? Utiranje gazi in udiranje v sneg do sredine meč in više ali potapljanje nog v že uhojeno globoko gaz se mi pač zdi občasno nujno zlo snežnih tur. Bistvo turne smuke sem vselej siromašila na nagle spuste v dolino, na odlično alternativo utrudljivemu koračenju navzdol. France Sevšek, predsednik Turnega kluba Gora, mi je sicer v pogovoru pred leti dejal, da s turno smuko ne skrajšamo ture, kvečjemu jo podaljšamo. »To, da je spust s smučmi precej krajši v primerjavi z vzponom, ne pomeni, da smo v dolini prej, le dlje smo lahko v gorah!« In še to: ni vsakdo, ki se spusti po neteptanem snegu, turni smučar. Turna smuka je način gibanja v gorah pozimi, je gorska tura s smučmi. Toliko o občasno še zmeraj napačnem tolmačenju turne smuke, čeravno se je v zadnjih letih močno razmahnila tudi pri nas, kakor ugotavlja Igor. »Ljudje so se preprosto naveličali smučanja na urejenih smučiščih, kjer so v bistvu precej omejeni. Turna smuka omogoča več svobode,« razmišlja.

»S smučmi lahko greš po svoje, nihče ti ne določa trase, ravnaš se le po snežnih razmerah, terenu in vremenu. Sam si določaš hitrost hoje, sam izbiraš cilje, pa naj bo to planina, sedlo, škrbina, vrh hriba ali gore. S smučmi lahko tudi v globokem snegu dobro napreduješ, se pravi, da nisi omejen pri gibanju po zasneženi pokrajini, nazaj v dolino oziroma na izhodišče prismučaš, včasih bolje, drugič slabše, vedno pa razmeroma hitro. Za povrhu je manj utrujajoče od hoje. In končno – pozimi se gore kažejo v drugačni podobi, razgledi so čisti, brezmejni, ni takšne gneče kot poleti. Pozimi v gorah vlada mir in tišina, in če dodam še tisto znano šelestenje suhega snega, ki pričara občutek lepega, nedolžnega, težko dojemljivega, potem je to turna smuka. Nič drugega ti tega ne more omogočiti,« meni.

Namesto »luknjanja« elegantno drsenje

Položna cesta je lepo obložena s snegom in prvi občutki med vzpenjanjem na smučeh so več kot prijetni. Dokler jih po dobre pol ure ne začnejo načenjati znane težave ... Ne morem verjeti! Popoln deja vu. Čeravno se čevelj popolnoma prilega nogi, peta najde nekaj milimetrov odstopanja za blago poskakovanje. Kar pomeni čedalje bolj pekoče naznanjanje žuljev. Čez čas je odločeno: nima smisla takole nadaljevati, smuči romajo na Igorjev nahrbtnik, sama pa poklapano v trdih čevljih tacam za trojico na smučeh. Vsaj smučala bom z vrha, se tolažim. Sem pa, denimo, ob izkušnjo premagovanja razgibanih gozdnih prehodov … In ko se na Planini v Plazeh razpre gozd v prostrano belino, po kalimerovsko zrem za preostalimi tremi, ki elegantno drsijo po snegu, medtem ko sama luknjam preprogo do sredine meč.

»Za gibanje po zasneženi pokrajini so že davno tega iznašli smuči. Seveda ni nikakršne primerjave s takratnimi in smučmi, ki jih za turno smuko uporabljamo danes. Včasih je bila njihova namembnost predvsem lažje gibanje po zasneženi pokrajini, zdaj želja po športu in rekreaciji,« razlaga Igor, čeravno še zmeraj velja, da je vzpenjanje na smučeh manj naporno kot v čevljih. Podplat čevlja je namreč veliko krajši od smučke – enaka sila se torej razporedi po precej manjši površini, mi je pred leti pojasnil Sevšek. Razlika je v resnici očitna …

Ko se prej bolj ko ne položen vzpon začne prevešati v dostojno strmino, Čisti vrh pa se blešči čedalje bliže, sklenemo: vsaj za zadnje slabe pol ure vzpona naj si spet nadenem smuči, preveč se udira. Nemudoma se strinjam. Pekočo bolečino, ki se je s hojo sicer precej ublažila, je skoraj čudežno pregnala že čarobnost zimske idile na Planini v Plazeh, zato nazaj na smuči! Menda mi ne bodo zaradi žuljev rezali nog! Od samega veselja se bolečina pritaji in naposled, kakor se za turnega smučarja spodobi, na smučeh pristopim na vrh.

Razgledi za bogove

Razgledi za bogove – vse, kar jih premore civilizacija! Čisti vrh obdajajo mogočna ostenja in vršaci Špičja, Kanjavca, Triglava, Razorja, Planjave, Prisojnika, Mojstrovk, Jalovca, Bavškega Grintavca … Kopajo se v soncu, medtem ko se po dolini vleče turobna megla.
Čisti vrh spada med turnosmučarske cilje, ki so Igorju najljubši. »Rad hodim na samotne konce. Odvisno od razmer. Imam nekaj ciljev, kamor grem lahko takoj po sneženju ali celo med njim. Čisti vrh je že tak. Sicer pa hodim na same lepe turne smuke!« V prvi polovici zime odhaja na sončna, južna pobočja, pozneje na severna. »Zelo so mi pri srcu Zahodne Julijske Alpe v Italiji, prav tako Karnijske Alpe, kjer sem presmučal nekaj krasnih dolin in tudi z vrhov. Proti koncu zime me povleče še v Visoke Ture v Avstrijo, sicer pa me lahko srečate marsikje po naših prekrasnih gorah. Nad Sočo pa pravzaprav ni posebnih turnih smukov, gore nad njo namreč kar dobro poznam (Igor živi v Bovcu, op. p.). Vanje in v hribe nasploh pogosto zahajam tudi poleti.«

To turnosmučarsko sezono je Igor začel že 26. oktobra lani, »ko sem se z Nevejskega sedla s smučmi odpravil na planino Pecol pod Montažem. Snega je bilo ravno toliko, da sem lahko napravil nekaj krasnih zavojev in po cesti pridrsal nazaj. Tako zgoden začetek smuke ni običajen, ampak če je sneg, zakaj bi čakal? Včasih je bil čas za turno smuko spomladi, ko je bil sneg že dodobra predelan. Takrat so smuči še nosili, kož oziroma psov takrat še ni bilo. Zdaj pa začnemo takoj, ko zapade dovolj snega, le prave ture je treba izbirati, saj v začetku decembra povsod še ni mogoče smučati. Na koncu sezone se navadno odpravim še kam više, v Avstrijo, recimo, na kakšen ledenik, maja oziroma v začetku junija pa je smuke bolj ali manj konec. Sem pa pred dvema letoma turno smučal še v začetku julija, in to kar izpod Prestreljenika proti Krnici. Sezono sklenem s 60 do 70 turnimi smukami različnih dolžin in težavnosti, težjih alpinističnih spustov pa se ne lotevam. Kakšno 'ugodno' sezono sem končal tudi z 80 turnimi smukami.«

Kdaj ujeti idealne razmere?

V Sloveniji spadajo med najbolj obljudena turnosmučarska območja v Julijcih »obe Mojstrovki, Viševnik nad Pokljuko, Ratitovec, Kredarica, Kanjavec, gore nad Komno so pravi turnosmučarski raj, tudi Krn; Kanin je bil zanimiv, dokler niso naredili žičniške povezave, pa seveda 'moj' Čisti vrh, ampak tja gor najpogosteje zahajam sam. Upam, da nisem kakšni gori naredil krivice, ker sem jo pozabil omeniti!« razmišlja Igor. Mimogrede: dva dni po turi na Čisti vrh me je pot zanesla na Mojstrovke. Le dve sva bili brez smuči. A vsi so udrihali čez razmere, češ da res niso idealne. Prav tako je bentil turni smučar dan pred Čistim vrhom na Ablanci nad planino Konjščica nad Pokljuko.

»Pri turni smuki skoraj nikoli ni brezhibnih razmer. Tisti, ki želijo brezhibno smuko, morajo na urejeno smučišče, pa še tam bodo lahko razočarani. Meni so se razmere na Čistem vrhu zdele še kar dobre. Turno smuko je treba jemati celovito, se pravi: od hoje, vzpona, razgledov, družbe in smučanja ... Ko na koncu narediš obračun, si vedno rečeš, pa saj ni bilo tako slabo. Moje ture se pogosto končajo z oceno odlično. Seveda pa je nekaj najlepšega smučati po globokem pršiču na pravem naklonu, ki mu ni in ni konca, in ob dobri vidljivosti, torej v soncu. Če sproti spremljaš snežne razmere in vreme, poznaš prave terene, si hitro zagotoviš dobro smuko. Sicer pa je to zelo subjektivno, nekaterim je všeč trda mrzla zima z obilico pršiča, drugi imajo rajši toplejše pomladne mesece in z rahlo odpuščenim snegom lepo pokrita snežna pobočja,« razlaga Igor. Pa nevarnost plazov? »Poznati je treba lokacije, kjer ni nevarnosti snežnih plazov. Sicer pa se v senčnih dolinah in predvsem nad njimi še več dni po sneženju najde odličen pršič.«

Užitek ga je opazovati, kako brezhibno, kljub skorji, ki moje spuščanje kroji po svoje, zavija po pobočju. On ne potrebuje »idealnih« razmer. Zame prvič bržkone še idealno ne bi zadoščalo! Čeprav – čim se pojavi zaplata trdega, malce pomrznjenega snega, se vnovič počutim vsaj približno samozavestno. Nekaj posrečenih zavojev mi vlije pogum, ki pa naglo splahni, takoj ko se znajdemo med drevjem. Smučam sicer že dobrih trideset let, vendar so bile moje omejitve doslej meje urejenih smučišč, najslabše razmere ledene ploskve na njih, ovire pa kvečjemu drugi smučarji. Ampak kar je treba, ni težko, ali kako že, če ne gre drugače, drsim, kjer zmorem, zavijem, nisem vselej prepričana, da se bom obdržala na nogah, tudi mi ne uspe zadržati teže na obeh smučkah, kakor dobim v poduk, ampak vse to ne prežene užitka, ki dobiva proti koncu ture že neslutene razsežnosti.

Popoldansko sonce mehča robove grebenov in vrhov, svetloba se preliva v tople rumenkaste odtenke, ko prismučamo do avtomobilov. »Od avta do avta.« Meni pa je polagoma jasno, zakaj je Tine Mihelič zapisal, da je turno smučanje najbolj uživaška gorniška dejavnost …