Tiskane izdaje
»Ženska, ki ne nosi parfuma, nima prihodnosti,« je dejala babica današnjih parfumov Gabrielle Coco Chanel in tako (ne)hote vzpostavila pradavno vlogo parfumov kot veznega člena med (umrljivim) človekom in (nesmrtnimi) bogovi.
Velik del obdobja pred našim štetjem so se dišave uporabljale v verskih obredih, ki so bili le za posvečene. Mezopotamci so v upanju na dobro voljo bogov prižigali dišeče paličice, prav tako Egipčani, ki so rastlinske in začimbne dišave uporabljali za balzamiranje pokojnikov. Stari Grki so verjeli, da so dišave izumili bogovi in da je njihov sladkasti vonj znamenje božje navzočnosti. Po zgledu Egipčanov so svoje mrtve mazilili z odišavljenimi olji. Rimljani so dišave uporabljali v obredih, posvečenih boginji Flori, ob prvem pomladnem cvetenju. Dišave so imele pomembno vlogo tudi pri Arabcih, Indijcih in Kitajcih. Prerok Mohamed je svojim vernikom po smrti obljubljal Rajski vrt z najbolj eksotičnimi dišavami. Indijci na žrtveni ogenj prilijejo aromatična olja zelišč in začimb, Kitajci pa pokojnika umijejo in odišavijo ter ga položijo v sobo, v kateri prižgejo dišeče paličice. Te nosijo tudi med pogrebnim obredom.
Dve kolonjski za zajtrk
Poleg religioznih obredov so stare civilizacije dišave uporabljale tudi za zdravljenje, lepotičenje in iz čistega čutnega užitka. Egipčani so odkrili »enfleurage,« postopek zdrobitve aromatičnih delov cvetnic, kot sta vrtnica in vijolica, in raztopitve v olju, ki so ga uporabljali za masažo in kozmetično nego. Za zabave so tla posuli s cvetnimi lističi. Kleopatra je bila z dišavami tako obsedena, da je dala celo jadra svoje barke odišaviti z vonjem cedrovine. Na Kreti so atleti pred tekmami vsak del telesa namazilili z drugim aromatičnim oljem; roke z metinim, kolena s timijanovim, čeljust in prsi s cimetovim, vrtničnim in palmovim, lase in obrvi pa z majaronovim. Aleksander Veliki se je mazilil po telesu, njegove tunike pa so pomakali v žafranovo esenco. Rimljani so se kopali v parfumih, z njimi prepojili oblačila in jih celo vtirali v konje in hišne ljubljence. Tudi gladiatorji so se pred bitko mazilili z odišavljenimi losjoni, piše avtorica Dana Thomas.
V 13. stoletju je španski alkemist Arnaud de Villeneueve izpopolnil postopek destilacije alkohola. »Alkohol se je do tedaj uporabljal v medicini, za širšo uporabo pa so ga odišavili z vonjem limone in začimb,« pove Thomasovi ustanovitelj muzeja številnih legendarnih parfumov Osmotheque v Versaillesu in dolgoletni glavni parfumer pri Jeanu Patouju Jean Kerleo. Eau de la Reine de Hongrie (Voda madžarske kraljice) iz leta 1370 je bila prvi aromatični alkohol. Izdelana je bila posebej za madžarsko kraljico Elizabeto za zdravljenje revmatizma in golšavosti.
V renesansi, ko so se dišave uporabljale tudi za zakritje zaudarjajočega telesnega vonja zaradi pomanjkljive higiene, je imel francoski kralj Ludvik XIV. skupino služabnikov, ki so imeli zgolj nalogo odišavljati njegove sobane z rožno vodo in majaronom ter prati oblačila v kopeli iz začimb in mošusa. Vsak dan je Sončni kralj osebnemu parfumerju naročil izdelavo novega parfuma. Služabniki njegovega naslednika Ludvika XV. so na zabavah spuščali odišavljene golobe, ki so ob vsakem zamahu s krili salon napolnili z bogatim vonjem.
V 18. stoletju so si ženske lase pudrale s sladkobnim pudrom, odišavljale telo in oblačila ter z mešanico rastlinskih in začimbnih dišav tudi svoje sobe. Napoleon naj bi med jutranjo toaleto porabil dve steklenički kolonjske vode (eau de cologne), dišavne vodice, imenovane po nemškem mestu Cologne, z enim do tremi odstotki aromatičnih olj, raztopljenih v alkoholu in vodi, ki je postala množično priljubljena med obema svetovnima vojnama.
Parfum in njegove izpeljanke
Sredi 19. stoletja so francoske parfumske hiše, kot sta Houbigant in Guerlain, za plemiče in bogate industrialce začele izdelovati parfume iz mešanice naravnih in kemičnih sestavin, ki prevladujejo v današnjih parfumih. Podobno kot visoka moda je bila izdelava parfumov samostojen posel, dokler ni leta 1910 francoski mojster visoke mode Paul Poiret, ki je ženske osvobodil steznika, predstavil parfum Coupe d'Or, leto pozneje pa je po najstarejši hčerki poimenoval parfum Rosine. V 15 letih je ustvaril 36 parfumov, enega, Fruit defendu (Prepovedani sadež), celo med prvo svetovno vojno, kar je povzročilo velik škandal. A ljudje so ga vseeno kupovali. Leta 1929 je njegovo modno hišo prizadela gospodarska kriza, Poiret je bankrotiral in čez 15 let obubožan umrl. A njegova ideja, ustvarjanje parfumov poleg kreacij visoke mode, je preživela. Že pred drugo svetovno vojno so mu sledili Elsa Schiaparelli (Shocking v obliki prsi Mae West), Jean Patou (Amour Amour, Joy, prva uniseks dišava Le sien), Coco Chanel (Chanel no. 5) in Jeanne Lanvin (Arpege). Njihovi vonji so bili večinoma nasičeni s posamezno začimbo ali cvetlico (vijolica, vrtnica, pomarančni cvet). Stekleničke, zlasti kristalne, ki sta jih oblikovala Baccarat in Lalique, pa so bile pravi umetniški izdelki.
Od obojega se je razlikoval danes najbolj prodajani parfum, Chanelov No. 5, ki ga je za to hišo visoke mode leta 1919 ustvaril parfumer Ernest Beaux. Vseboval je okoli 80 sestavin, med njimi jasmin, ilang ilang, pačuli, stolistno vrtnico, vodo pomarančnega cveta in nageljnove žbice. Njihova mešanica je bila tako močna, da jo je bilo treba uravnotežiti. Za to je Beaux uporabil aldehide, skupino organskih spojin s podobno funkcijo kot alkohol. »Bilo je, kot da bi limono polil po jagodah,« opisuje učinek reakcije Chanelov nos Jacques Polge. Chanelova steklenička pa se je od tedanjih bogato oblikovanih razlikovala po enostavni obliki, še najbolj podobni laboratorijskim stekleničkam.
Množice so v obdobju med vojnama uporabljale kolonjske vodice, odišavljene z limono ali pomarančnim cvetom, in toaletno vodo (eau de toilette) s 6 do 12 odstotki aromatičnih olj, raztopljenih v vodi ali etanolu. Njena uporaba se je razmahnila v 50. letih in po besedah Jacquesa Polga napovedala začetek demokratizacije prestižnih parfumov.
Kmalu po letu 1985, ko je lastnik danes največjega prestižnega modnega konglomerata Bernard Arnault kupil modno hišo Christian Dior, je posel s parfumi doživel silovit pospešek tako glede količine novih parfumov, proizvodnje, trženja kot porabe. Pri Diorju so v prvih 40 letih ustvarili 12 parfumov, v dveh desetletjih, odkar si ga lasti Arnault, pa več kot 20. Formula je na videz enostavna: iz legendarnih parfumov, kot je Poison iz leta 1985, si izmišljujejo vedno nove izpeljanke, Tendre poison (1994), Hypnotic poison (1998) in Pure Poison (2004).
V 80. letih, ko so prestižne znamke začele stegovati lovke po potrošnikih iz srednjega razreda, se je parfumu, kolonjski in toaletni vodi pridružila parfumska voda (eau de parfum), ki vsebuje od 8 do 20 odstotkov aromatičnih olj. To je bila izvrstna marketinška poteza, saj je beseda parfum za te potrošnike obljubljala košček sanj - vstop v svet bogastva in prestiža. Posel s parfumi pa je postal podoben poslu z oblačili visoke mode - majhen, na robu donosnosti, vendar pomemben za vzdrževanje ugleda znamke.
Iz priloge Dela Polet
