Sokotra: Noetova barka v Indijskem oceanu

Otok Sokotra je malo znan, pa toliko bolj zanimiv del sveta. Čeprav spada politično pod arabski Jemen, je bil nekoč del Afrike. Pred 250 milijoni let se je njen skrajni vzhodni reženj odločil »odpluti«, tako da je slabih 300 kilometrov od celine v Indijskem oceanu nastala večja Sokotra, ob njej pa še nekaj otočkov.

Objavljeno
13. februar 2011 09.10
Miha Podlogar, Nedelo
Miha Podlogar, Nedelo
Sokotra je dolga 133 in široka 43 kilometrov, s površino 3600 kvadratnih kilometrov. Je pravi raj za geologe, saj je sestava njenih kamenin izredno pisana, njene granitne gore, stare 700 milijonov let, pa se dvigajo kar 1500 metrov visoko nad morje.

Še pred manj kot desetimi leti je bila tako rekoč odrezana od celin, zdaj pa je letalska povezava omogočila obisk radovednežev z vseh koncev sveta. Dokaj velika oddaljenost je povzročila razvoj rastlinskih in živalskih vrst, ki jih ne srečamo nikjer drugje.

Pa začnimo z živalstvom. Tu mora zastati srce vsakega biologa. Doslej so našteli 180 vrst ptic in 190 vrst metuljev, da ne govorimo o drugih žuželkah. V morju se skriva pravo bogastvo: 680 vrst rib, 300 različnih rakov in 230 vrst koral. Obala jemlje enkrat dih s pravljičnimi koralnimi grebeni, drugič spet z neskončnimi belimi peščenimi plažami. Sem hodijo odlagat jajca morske želve, ob obalah se potepajo jate delfinov. Za številne vrste ptic selivk je otok vmesna postaja, tako da se da tu opazovati denimo kar devet različnih vrst čiger.

Podobno velja za rastlinski svet, ki je popolnoma drugačen od našega. Edino drevo, podobno našim, je akacija, pa še ta je prišla k nam iz Afrike. Že leta 1880 je škotski botanik Isaac Bailey Balfour med svojim prvim obiskom nabral več kot 500 različnih rastlin. Odtlej se je število odkritih vrst zvišalo na 900, kar 300 jih je endemičnih - značilnih samo za Sokotro.

Najbolj znani sta drevesi, ki sta prava simbola otoka. Deblo puščav­ske rože spominja na buteljko. V tej »steklenici« se res skriva zaloga vode, s katero pa bi se odžejali samo enkrat - ker je strupena. Za domačine je precej bolj pomembno zmajevo drevo, s krošnjo, podobno dežniku. Če v njegovo skorjo zarežemo, priteče iz nje smola. Ta pa ni kar tako, ampak je to mira - kadilo, znano po vsem svetu.

Za zdaj prihajajo obiskovalci na Sokotro v organiziranih skupinah. Na otoku je en sam, čisto spodoben hotel. Drugod je treba prenočevati v šotorih, kar pa mikavnost obiska še poveča, saj so domači vodniki odlični gostitelji. Aranžmaji, dolgi štiri ali pet dni, so kvečjemu pokušina. Za pravo doživetje vsega razkošja naravnih lepot (živali, rastlinstvo, podvodni svet, pokrajina, geološke posebnosti, prelepe neraziskane podzemske jame) bi potrebovali ne tedne, ampak mesece! Zaradi bližine ekvatorja je vseeno, kdaj jo obiščemo. Temperatura zraka in morja je vedno ugodna. Hkrati pa lahko tudi vsak čas dežuje - drugače kot v Jemnu, kjer v nekaterih predelih traja suša po več let.

Zdaj, ko iz Jemna na Sokotro vsak dan prileti letalo, se lahko samo bojimo, da bo ta raj doživel žalostno usodo podobnih eksotičnih krajev pred njim. Na otoku živi v več naseljih na severnem delu in v notranjosti vsega 50.000 prebivalcev. Seveda so vsi pravi Jemenci, kar pomeni, da so strogi muslimani, in se še ne zavedajo, na kakšnem zakladu živijo.

Domačini v glavnem gojijo koze in kamele, nekaj je tudi ribičev. V naseljih je tako kot v celinskem Jemnu polno smeti, na kanalizacijo ali zaščito voda še pomislijo ne. Kjer primanjkuje vode in kurjave, so za »dostavo« obojega zadolžene ženske, ki za to porabijo tudi po več ur na dan. Letalska povezava je prinesla še dodatno zlo. Tisti, ki si to lahko privoščijo, so že začeli uživati lističe kata - prekletstva, ki je leglo na celoten Jemen.

Da je Sokotra še tako nedotaknjena, se lahko zahvali svoji nedostop­nosti, raznoliki divji pokrajini, ki večinoma ne dopušča preživetja. Seveda pa so v notranjosti tudi globoke doline z bistrimi studenci, ob katerih so prave pravljične oaze.

Samo upamo lahko, da bodo našli pravo mero pri izkoriščanju tega bisera. Že zdaj so nekajkrat »udarili mimo«. Cesta do edinega letališča je prava štiripasovnica, čeprav po njej pelje samo nekaj deset avtov na dan. Tudi center za zaščito in raziskovanje naravnega okolja, ki so jim ga zgradili Čehi, že po nekaj letih kaže precej žalostno podobo.

Kdorkoli je Sokotro že obiskal, se je vrnil začaran in zdaj kuje načrte, kako bi spet krenil tja, čim prej in za čim dalj časa. Še preden bo prepozno - zanj in zanjo.