Svastika - Biti dobro

Kaj imata skupnega britanski princ Harry in slovenska občina Grosuplje? Svastiko. Prvi jo je nosil kot nacistični simbol na prijateljevi zabavi, zaradi česar zdaj za kazen pase svinje na farmi očeta Charlesa, slednja jo nosi v grbu. Grosupeljska svastika je dobrih 2000 let starejša od kljukastega križa Adolfa Hitlerja in z nacionalsocializmom seveda nima zveze. Prav tako kot je nimata niti budizem ali hinduizem. Morebitna prepoved svastike v celotni Evropski uniji, o čemer naj bi, prav zavoljo Harryjevega bedastega ekscesa, kmalu razpravljali v Evropskem parlamentu, je torej nasilno poseganje v lastno, evropsko in svetovno zgodovino.

Biti srečen

Na Hitlerjevi roki je svastika res postala simbol zla, smrti, sovraštva in uničenja, prej pa je najmanj tri tisočletja veljala za zelo pozitiven znak. V sanskrtu su pomeni dobro, asti pomeni biti, ka pa je pripona. Potemtakem: biti dobro. Ta simbol sreče, sonca, moči in dolgega življenja so poznala skoraj vsa ljudstva, vse kulture in religije, na severu in jugu, vzhodu in zahodu: od Grkov, Rimljanov, Keltov, do Vikingov, Majev, Aztekov, Navajev, Perzijcev. Judovsko svastiko so našli v starih sinagogah, zraven Davidove zvezde. V železni dobi je kot simbol sonca krasila vaze, pozneje kovance in lončevino antične Troje. Poznali so jo pod različnimi imeni: Indijci pač kot svastiko, Kitajci kot wan, Saksonci so ji rekli fylfot, kar pomeni štiri noge, Germani so v njej videli kljukasti križ, Hakenkreutz, Grki pa so ji nadeli kar dve imeni, gammadion – ker jih je spominjala na štiri črke gama, in tetraskelion, kar spet pomeni štiri noge. Prevzeli so ga celo prvi kristjani, pod imenom crux dissimulata.

V budizmu predstavlja svastika Dharmo, univerzalno harmonijo in ravnotežje nasprotij. Zasukana v levo, omote manji, simbolizira ljubezen in srečo, usmerjena v desno, ura omoje, pa moč in inteligenco. Svastika je tudi znak hindujskega boga sreče Ganeše in je vrteče se kladivo, ki se vrača Thoru v roke, potem ko ga je zalučal v težki bitki.
Svastiko je za svoj grb uporabil pisatelj Rudyard Kipling, ki je bil močno pod vplivom indijske kulture, v reklamnem izdelku jo je upodobila Coca-Cola – čeprav ga zdaj menda noče pokazati v svoji arhivski zbirki – med 1. svetovno vojno pa so jo ameriški vojaki 45. divizije nosili na ramenskih našitkih.

Mesto v kanadski provinci Ontario se je leta 1911 poimenovalo Swastika, ker so tamkaj iskalci zlata imeli srečo. Meščani so se med 2. svetovno vojno uprli zahtevam ontarijske vlade, da naselbini zamenjajo ime.

Štirje konji

Nad Šmarjem - Sapom, blizu Grosupljega, se dviga Magdalenska gora (499 m), eno od največjih halštatskih najdišč na Slovenskem. Nekdaj je bil to pomemben taktični in strateški prehod iz Barjanske kotline na zahodno Dolenjsko, zato so tam postavili naselje, najbrž nekakšno mestno državico v daljnem helenskem duhu, pod knezovo oblastjo.

Od prvih odkritij na Magdalenski gori je preteklo dobrih 120 let, izkopavanj pa so se zares podjetno lotili pred okroglim stoletjem, ko so najdišča pritegnila pozornost vojvodinje Mecklenburške. Pod njenim budnim očesom so odkopali nič manj kot 357 grobov.

Številne dragocene najdbe je vojvodinja shranila v enem od svojih udobnih prebivališč, gradu Bogenšperk. Ker jih po njeni smrti nova država SHS ni hotela odkupiti od njene dedinje, vojvodinje Marije Antoinette, je ta nekaj kosov podarila narodnemu muzeju v Ljubljani, večina pa je bila januarja 1934 prodanih na javni dražbi v ZDA. V zbirki muzeja Peabody na harvardski univerzi se je tako znašla tudi živalska svastika iz cinkasto-svinčeve zlitine iz 4. stoletja pr. n. št., ki so jo našli v grobu številka 31, v gomili 5. Sestavljajo jo štiri konjske glave, obrnjene v levo. Tudi dolenjska svastika verjetno predstavlja blaginjo, moč in srečo in je torej tudi v današnji Evropi nadvse primeren simbol za občinski grb.

Simboli so bili v zgodovini marsikdaj zlorabljeni in tudi pod drugačnimi kladivi, srpi in križi je tekla nedolžna kri. Toda to je treba vedeti in se tega zavedati. In izobraževanje je veliko bolj demokratičen ukrep kot prepovedovanje. Po zadnjih raziskavah javnega mnenja kar 45 odstotkov odraslih Britancev in 60 odstotkov mladih ni nikoli slišalo za Auschwitz.