Tiskane izdaje
Po avtocesti je iz Aten do Maratonskega polja le streljaj. Turisti se napotijo tja, ko obiščejo znameniti rt, kjer sonce v dramatični lepoti pada v Egejsko morje. Nedavno je minilo 2500 let od slovite bitke pri kraju Maraton ob istoimenskem zalivu. Polje, prizorišče nepričakovane zmage Atencev proti premočni perzijski vojski, je blago valovita pokrajina s tremi griči med oljčnimi gaji. V prvem so pokopani padli Atenci, v bližnji vzpetini njihovi zavezniki, tretji holm pa je iz 13. predkrščanskega stoletja.
Ob avtocesti le bronasta skulptura tekača spominja na znamenito legendo. Mestece blizu zaliva, v katerem so se izkrcali Darejevi Perzijci, šteje danes okoli osem tisoč duš, blizu je urejen arheološki muzej. Legendo o tekaču, ki je v polni bojni opremi pretekel razdaljo 43 kilometrov, da je Atence obvestil o nepričakovani zmagi in izčrpan umrl, je okoli leta 600 našega štetja znova povzel Plutarh.
Danes zgodovinarji dvomijo o njeni resničnosti, saj je edino ohranjeno pričevanje o bitki šele nekaj desetletij po njej zapisal Herodot, ki legendarnega tekača sploh ne omenja. Pripoveduje pa o selu, ki je pred bitko v dveh dneh pretekel razdaljo 245 kilometrov do Šparte na Peloponezu, da bi maloštevilni atenski vojski izprosil pomoč.
Podvig je dal ime eni najbolj napornih športnih disciplin, že skoraj pozabljeni zgodovinski datum pa je vsekakor neprecenljivega pomena. Že britanski filozof John Stuart Mill je trdil, da je šele prva zmaga nad nepremagljivimi Perzijci omogočila razcvet grških polisov, v katerih se je kmalu porodila zamisel o vladavini ljudstva.
Na začetku le boj za oblast
Če zaradi upora proti Atencem takrat neenotni Grki ne bi ustavili Perzijcev, morda nikoli ne bi vzniknila zahodna civilizacija. Ironično pa je, da so Špartanci pravzaprav sami vabili Perzijce, ko so leta 521 pomagali izgnati atenskega tirana Hipija, ki se je nato zatekel na Darejev dvor. Po jonskem uporu je ta videl pravi trenutek za osvojitev evropske celine. Najprej je leta 492 poslal vojsko pod poveljstvom svojega zeta, ki je zavzel Trakijo in prisilil v predajo makedonskega kralja Aleksandra. Pod sveto goro pa je v neurju izgubil večino ladjevja in mož.
Darej je znova zbral mogočno, morda celo sto tisoč glavo vojsko, da bi prodrl na atiški polotok in Peloponez, a tudi njemu sreča ni bila naklonjena. Perzijci so prijadrali mimo Samosa in Naksosa do južne konice Evbeje in se v zalivu obrnili na sever ter izkrcali pri Maratonu. Neuspešni so bili tudi desetletje po maratonski bitki pod Kserksovim poveljstvom.
Pan ustvari paniko
Ko se je zmaga že krepko nasmihala Atencem, so menda poslali glasnika, da bi mesto obvestil o zmagi in prebivalce opozoril na bližajočo se perzijsko ladjevje. Zgodovinar Herodot pa je menil, da ni šlo za posameznega tekača, marveč se je v Atene odpravil kar večji del enot. Tja so prispele tik pred perzijskim ladjevjem, ki je s preostankom vojske objadralo rt, da bi izropali nezavarovano mesto.
V maratonsko legendo je vključen tudi sam bog Pan, ki se je pokazal prej omenjenemu tekaču na poti v Šparto in ga povprašal, zakaj ga Atenci ne častijo. Nesrečnik ni znal odgovoriti, obljubil pa je, da bodo to v prihodnje zagotovo počeli. Pan mu je verjel in je Perzijcem pognal v kosti nenavaden strah, ki ga zdaj po njem imenujemo panika.
Maloštevilno atensko vojsko je podprlo nekaj zaveznikov iz bližnjih polisov, skupaj pa je štela okoli deset tisoč vojščakov. A s sulicami in oklepi ter konjeniki je bila bolje oborožena in opremljena kot veliko številnejša perzijska pehota in lokostrelci. Perzijci so menda stavili na pomoč atenskih nasprotnikov, a so se ušteli.
Prvi zametki gverile
Skromna atenska vojska je zmagala s pogumom, voljo in taktiko nepričakovanega napada, kar je postalo temeljno pravilo bodočega strateškega vojskovanja. V bitki najdemo celo zametke gverilskega vojskovanja.
Maraton je bil prvi poraz perzijske osvajalske vojske na odprtem bojnem polju, Atenci pa so dokazali, da ima izurjena, dobro oborožena in prožna vojska možnost zmage tudi proti veliko večjim armadam. Perzijci so odhajali na pohode z vojsko nabornikov in slabo nagrajenih plačancev, Atenci pa so se zanašali na poklicne enote in nekakšne teritorialne obrambe iz obrtnikov, trgovcev in kmetov ter drugih prostovoljcev.
V bitki naj bi Atenci izgubili le 192 vojščakov, napadalci pa deset tisoč, po Herodotu celo več kot dvajset tisoč vojščakov.
