Tiskane izdaje
Ljubljana - »Zdaj pa še moj portret s Titom od blizu,« je prijateljici s fotoaparatom v rokah naročilo dekle, ki se je v Hiši cvetja na Dedinju naslonilo na marmorno ploščo Titovega groba, potem ko je prestopila verigo, ki zapira dostop do groba. Ni se ji bilo treba bati, da jo bo kdo kaznoval ali vsaj okaral zaradi nespoštljivosti. V Hiši cvetja že od leta 1992 ni več častne straže, edini uslužbenec pa je na vprašanje, kdo sploh varuje Titov grob, samo skomignil z rameni in povedal, da do 12. maja letos niso imeli niti sedanje simbolične pregrade ...
Morda je torej uspeh že to, da na grobu in okrog njega vsaj ni grafitov. Obiskovalci, med katerimi je daleč največ Slovencev – lani več kot dve petini vseh – in najmanj Črnogorcev, tudi ne vdirajo v spominski sobi v neposredni bližini groba. Ena je Titov delovni kabinet, druga salon, opremljen z razkošnim izrezljanim pohištvom iz eksotičnega lesa, enim od neštetih bogatih daril, ki jih je državnik dobil od svojih neuvrščenih prijateljev po svetu.
Večino Titovih daril sicer hrani nekdanji Spominski muzej 25. maj, ki je bil pred nekaj leti preimenovan v Zgodovinski muzej Jugoslavije. Toda izjemno dragocena zbirka, v kateri je menda okrog 200.000 predmetov, še zdaleč ni več popolna. Kot nam je povedal Veljko Smajević, kustus omenjenega muzeja, so si dragocenosti prilaščali zlasti tisti, ki so po razpadu Jugoslavije ostali brez nekdanjih visokih funkcij in z njimi povezanih privilegijev. A še bolj kot za izgubljenimi darili Smajević žaluje za muzejskimi prostori, ki si jih je za svojo rezidenco prilastil pokojni Slobodan Milošević in so tudi po njegovem odhodu s političnega prizorišča ostali za visokim zidom, nedostopni obiskovalcem in uslužbencem muzeja – med drugim je tam lovska soba, opremljena v slovenskem stilu.
A vsaj ob našem obisku je navzoče bolj od daril pritegnila zbirka zveznih štafetnih palic, razstavljenih v vitrinah v preddverju Hiše cvetja. Poleg njih so na ogled tudi sporočila, ki jih je Titu več kot tri desetletja v palicah pošiljala »njegova« mladina. To, da so razstavljene zvezne štafetne palice, je bilo treba poudariti zato, ker je v celotni Titovi spominski zbirki sicer več kot 20.000 štafetnih palic s sporočili, ki so jih predsedniku na čast nosili v raznih okoljih ali so jih celo zgolj izdelali in niso nikoli služile svojemu namenu. So pa zato tudi te palice raznovrstne in mnoge prave umetnine.
A vsaj po materialni vrednosti jih daleč presegajo tiste, ki so jih ob dnevu mladosti slovesno izročali Titu, po njegovi smrti pa predsednikom predsedstev Jugoslavije. Zanimivo je, da so si tiste, nastale po Titovi smrti, zelo podobne in precej manj razkošne. Očitno zato, ker ni bilo več pravega navdiha, morda pa tudi iz varčevalnih razlogov.
Vsekakor danes v spominskem muzeju, blago rečeno, pretiravajo z varčevanjem. Menda že osem mesecev nimajo denarja niti za popravilo stranišča za obiskovalce muzeja, ki ga Beograd sicer razglaša za eno svojih poglavitnih turističnih privlačnosti in z njegovimi knjigami obiskovalcev ugotavlja tudi siceršnji turistični obisk v mestu.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela.
