Trgovina in bife sta še vedno v paru

Mož se je zamotil po svoje, medtem ko je žena nakupovala - Kariraste srajce, brki in ribiški telovniki. Modrovanje o bistvu življenja, vesolja in sploh vsega v zavetju gostinskih vrtov. Pred leti se je nekaj opletalo o skladu za pluralizacijo medijev. Zamisel je hvale vredna, raznolikost je nepogrešljiva začimba v življenju in prav gotovo si različnih mnenj, paradigem in konceptov ne zaslužimo le v medijski pokrajini, temveč še kje. Recimo v gostinstvu. Vrhunsko dizajnirani in zloščeni prostori, v katerih urbani trendseterji srkajo macchiato in morebiti pod večer koktajle ali kvečjemu tuje pivo, v najboljšem primeru potešijo žejo, nikakor pa ne zadovoljijo čutov človeka, ki je na lovu za pristnejšimi, slikovitejšimi interierji in klientelo. Za take je pravi naslov Mercatorjev bife - besedna zveza, ki jo je razumeti kot generično poimenovanje. Žal je takih vse manj, izpodriva jih prva vrsta lokalov. V upanju, da to vendarle ne bo nekrolog, vas vabimo, da se potopite v potopis s poti po Mercatorjevih bifejih v našem glavnem mestu.

Vzroke za zanimivi fenomen, da so bifeji tako rekoč siamski dvojčki s prodajalnami, gre po besedah Darka Podreberška, svetovalca uprave Mercatorja in direktorja Oddelka gostinstvo, iskati v ne tako daljni preteklosti. Pred približno tremi, štirimi desetletji so samopostrežne trgovine, kjer si je s police vsakdo sam vzel, kar je hotel, začele izpodrinjati stare prodajalne, kjer so trgovci strankam blago podajali izza pulta. Če sta se po nakupih v samopostrežno zakonca odpravila skupaj, je bilo samoumevno, da se je žena podala na lov za prehrambnimi in drugimi artikli, mož pa si je medtem privezal dušo za točilnim pultom bližnjega bifeja. Saj ni imel daleč, le do sosednjega vhoda - tako kot so še danes po slovenskih vaseh gostilne in cerkve v svojevrstnem sožitju. Sicer pa Mercator bifejev ni začel odpirati z mislijo na zapuščene soproge, temveč z željo po večjem dobičku; gostinske marže so namreč večje kot trgovinske. Profit je tudi bržčas glavni motiv, zaradi katerega so se pri najboljšem sosedu pred leti odločili, da bodo nekaj gostinskih lokalov dali v najem zasebnikom. Ti jih lahko najamejo z osebjem vred, prav tako pa se lahko odločijo za bolj ali manj temeljito prenovo - če, seveda, mislijo, da jim bo v prenovljeni notranjščini glasneje cingljala blagajna za točilnim pultom.

 

Neimenovani najemnik t. i. Mercatorjevega bifeja v bližini Bratovševe ploščadi se s tako strategijo ne strinja, že osem let vztraja in pijačo nosi izza lesenega pulta, ki so ga na oko proizvedli takole nekako v zgodnjih osemdesetih. Namesto na ekskluzivnost, v imenu katere oholi varnostnik že na vhodu marsikaterega lokala zavrne neprimerno oblečenega obiskovalca, stavi na domačnost in prijazen odnos strežnega osebja - strežeta oče in sin, tako da bi bifeju mimogrede lahko rekli družinsko podjetje. Platnena streha njihovega gostinskega vrta ponuja zavetje vsem, delavcem in direktorjem, pripoveduje oče in z glavo pomigne najprej proti mizi, za katero sedita gospoda v srajca, potem pa še k omizju, ki ga sestavljajo delavci v kombinezonih. »Morda se bo slišalo trapasto, ampak tudi z Vrhnike pridejo k nam na pivo.«

Več o članku si lahko preberete v današnjem delu.