Ajdovske fužine že 450 let: tam so nastajala celo vesla za beneške gondole

»S fužinarsko tradicijo se lahko pohvali marsikateri kraj v Sloveniji, a le tu je v tako kratkem porečju najti toliko različnih dejavnosti. Papirnica, pivovarna, tovarne konzerv, električnih aparatov, stikal in barv, velika predilnica, valjarna bakra, še prej pa številne žage in mlini, peči in plavži,« pravi domačin Stane Bačar o premalo poznani tehnični dediščini Ajdovščine.

Potep začnemo v središču mesta, med žalostnimi ostanki nekdaj najmogočnejšega valjčnega mlina v cesarstvu, ki ga je leta 1867 zgradil Wenzel Jochman. Viri navajajo, da je Jochman leta 1905 vanj vgradil vodno turbino in tako proizvajal elektriko zase in še za nekaj meščanov. Prva občinska elektrarna je začela delovati šele štiri leta kasneje, stare ajdovske elektrarne ob Hublju pa se verjetno še marsikdo spominja po sliki znamenitega rojaka Vena Pilona.

A zgodbo moramo seveda začeti v letu 1561, ko so 12. novembra fužine začele delovati. Takrat je cesar Ferdinand izdal koncesijo za dva plavža ob Hublju in dovoljenje za trgovanje z železom družbenikom Pavlu in Andreasu Preglju, Felicianu Gompi, Pavlu Junauerju in Hansu Godini. Osnova za pridobitev koncesije je bil bogat rudnik železove rude, limonita, na grebenu med Podkrajem in Vodicami, od koder so rudo s konji in mulami tovorili skozi gozdove do Cola in naprej po nekdanji rimski cesti do fužin.

Na leto od 45 do 112 ton železa

Fužine so lahko uspevale zaradi enostavnega odvzema vode iz Hublja, bogate železove rude ter gozdov Trnovske planote in Hrušice, kjer so kuhali oglje. Najprej so pridobivali in prodajali surovo železo, nato pa izdelovali tudi kakovostno kovano železo in specialno jeklo. Vodo za zgornji in spodnji kompleks so zajemali iz Hublja. Od zajetja nad kompleksom zgornjih fužin je nekaj metrov tekla po odprtem obzidanem kanalu, nato pa po strmem lesenem koritu v spodnji kompleks. Izstopni jašek – rov – iz zgornjega kompleksa je viden še danes.

Voda je poganjala kladiva na vodni pogon in mehove za podpih peči, iz lesenega korita pa je padala v pihalo, od koder je s težo izpodrivala zrak, ki so ga vodili do peči, kjer je podpihoval ogenj. Moč vode je nato poganjala velika kovaška kladiva, t. i. norce, ki so stali med plavži. Ta prostor je bil v celoti pokrit s streho. Od tod so jo napeljali pod stavbami do izhoda na jugozahod kompleksa. Tudi ta izstopni kanal je viden še danes. Po nekaj metrih odprtega zidanega kanala so vodo po roji (koritu) napeljali še do velikega vodnega kolesa, ki je poganjalo naprave v valjarni. Nato se je osvobojena vnovič zlila v Hubelj.

V sredini druge polovice 16. stoletja je ob Hublju cvetela prava industrija. Delovala je po fazah: spiranje rude, žarjenje, taljenje, žarjenje za kovanje, fužinarsko kovanje ter kovanje polizdelkov in izdelkov. Izdelovali so ploščato in okroglo palično železo, dele za orožje, ohišje za granate in topovske krogle, jeklo za orodje, dele za vozove, podkve, kmečko ročno orodje itd. Do leta 1566 so izdelali in predelali okrog dvanajst ton železa letno, po zamenjavi peči leta 1567 pa od 45 do 112 ton.

Izdelke, še posebno dele za orožje in topovske krogle, so prodajali predvsem v Trst, Tržič, na Gradiško in v Benetke pa tudi v orožarno v Gorici. Omenjena sta celo Neapelj in Sicilija. Leta 1577 je začela delovati še livarna. Tedaj je ob Hublju nad fužinami delovala velika žaga, kjer so med drugim izdelovali celo vesla za gondole in jih v velikih količinah prodajali predvsem v Benetke.

Suknarna, papirnica, retorte

Ob koncu 16. stoletja so fužine delovale v zmanjšanem obsegu, saj je dejavnost zašla v krizo, v sredini 17. stoletja pa so proizvodnjo obnovili, in to v obeh kompleksih. Na tem območju sta leta 1651 že delovali predilnica lanu in suknarna, leta 1670 pa še mlin za papir in papirnica. Lastnik, grof Lanthieri, je obnovil tudi fužine za železo in livarno.

Kot je leta 1689 v Slavi vojvodine Kranjske zapisal Valvazor, so izdelovali »veliko raznovrstnih izdelkov iz železa«. Poleg že omenjenega tudi zvonove, peči, izdelke iz kovanega in litega jekla ter litoželezne retorte za praženje živosrebrove rude v Idriji.

»Želja po preživetju in seveda tudi po zaslužku je v takratnih ljudeh sprostila neverjetne ustvarjalne potenciale. Med raziskovanjem sem se pogosto čudil, kaj vse so že tedaj zmogli,« razmišlja Stane Bačar.

Fužine so delovale do sredine 18. stoletja, ko se je rudnik železa Napredalo izčrpal. Hubeljska proizvodnja se je zato preusmerila na izdelke iz bakra. Po virih, ki jih je Bačar zbral skupaj s Francem Batičem, je tako leta 1845 ob Hublju zrasla bakrarna. Iz odpadnega bakra so izdelovali predmete za gospodinjstvo in žganjekuho, škropilnice, kuhinjsko posodo, vrče za vodo, vodne zajemalke pa tudi žlebove, cevi in druge izdelke za vsakdanjo rabo, nadstreške, bakrene strehe itd.

Posebej velja omeniti veliko valjarno za baker, ki je nastala okrog leta 1892. Tam so valjali bakrene plošče za obijanje ladij in v manjših količinah še bakreno žico. Še kaj bi se našlo iz tistega časa: koncesija za tovarno barv iz leta 1878, zametki pivovarne iz leta 1880 ali leta 1892 ustanovljena tovarna testenin Nussbaum. Pa seveda Jochmanov mlin z začetka naše zgodbe.