Tiskane izdaje
»Bela celina me je mikala od nekdaj in s stoletnico Amundsenove osvojitve Južnega tečaja 14. decembra 1911 je prišla priložnost, da si uresničim sanje,« pravi Yves Sciama, ki je na Antarktiki, edini celini na svetu, kjer večino prebivalstva sestavljajo znanstveniki, februarja letos preživel sedem dni. To izkušnjo je podelil ekskluzivno za Nedelo.
Ob stoletnici osvojitve Južnega tečaja bo decembra izšla posebna številka francoske revije Science et Vie, posvečena Antarktiki, ki je v veliki meri »otrok« Yvesa Sciamaja, lanskega dobitnika ugledne velike nagrade Varenne za znanstveno informiranje. Sciama, biolog, ki deluje kot novinar, urednik in publicist na področju naravoslovja, si je za svoj poklic izbral ozaveščanje o aktualnih vprašanjih znanosti: trajnostnem razvoju, podnebnih spremembah, biotski raznovrstnosti in drugih temah, pomembnih za prihodnost človeštva in Zemlje. Skoraj polovica revije, ki je znanstveno naravnana francoska različica ameriškega National Geographica, bo sad njegovih razmišljanj o Antarktiki in letošnji poti na belo celino.
Sciama je za potovanje porabil šest dni tja in prav toliko za pot nazaj z ladjo Astrolab. »Ta je bila moje prvo srečanje s pravimi mornarji, takimi, ki so po cele mesece zdoma na odprtem morju. Njihov svet je enako zanimiv in tuj kot Antarktika sama. Ure in ure zrenja v spreminjajočo se svetlobo obzorja, ne da bi s tovarišem ob sebi spregovoril eno samo besedico, ure butanja orjaških valov ob ladjo, daleč od svojih otrok - pravi iniciacijski obred. Zdelo se mi je, da sem izstopil iz svojega življenja in vstopil v nekakšne sanje na koncu sveta, v drugačno stanje zaznavanja,« pripoveduje naravovarstvenik po duši in poklicu, ki z družino s tremi otroki živi v Parnansu v jugovzhodni Franciji.
Prvi obrok je zadnji
Začelo se je v pristanišču Hobart na Tasmaniji marca letos. Smer: Južni tečaj, Adelijina zemlja. Do 180 stopinj, kakor ji pravijo v mornarskem žargonu, se je treba prebiti skozi 40 tulečih, 50 rjovečih in 60 brezimnih. Stopinj namreč. Šest dni v rdeče-zeleno-belem, po kerozinu smrdečem Astrolabu. Enajst potnikov in 12 članov posadke. Potniki morajo pred vožnjo obvezno opraviti tečaj varnosti, med drugim se morajo naučiti navleči si rešilni kombinezon v obliki grotesknega neoprenskega sarkofaga, v katerega je težko zlesti že na kopnem, kaj šele na premetavajoči se ladji (dvema junakoma preživetja se je v nedavnem brodolomu posrečilo zlesti vanj celo v desetmetrskih valovih, a večina jih je utonila). Prvi obrok na ladji je za večino potnikov zadnji kljub obližem proti morski bolezni. Pa saj veliko kalorij ne potrebujejo, saj večino šestdnevne vožnje preždijo horizontalno, v posteljah z vrečkami za bruhanje pri roki. Zombiji se imenujejo tisti, ki se ne umivajo več in vstanejo le, da vtaknejo v usta košček kruha, ki ga brž nato izbruhajo. Ocean je ledena magma staljenega stekla, vožnja na desetmetrskih valovih nenehni rodeo. To potovanje je iniciacijski obred: vstopnica v nov svet je trpljenje. Konec petega dne se prikaže belina, neskončna, mogočna. Antarktika.
Daljnogled razkrije peščico stavb francoske postaje na otoku Petrels, kjer stoji eno od dveh francoskih oporišč na Antarktiki: Dumont-d'Urville.
Lesketajoče se fotografije Antarktike prikrivajo dejstvo, da je to najbolj neprijazna, naravnost sovražna celina na Zemlji: najbolj mrzla (povprečna letna temperatura je v notranjosti minus 50 stopinj Celzija), najbolj suha (deset milimetrov vode na leto, toliko kot v Sahari ali še manj), najbolj vetrovna (veter doseže moč tropskih ciklonov, do 320 kilometrov na uro), najvišja (povprečna nadmorska višina na več kot 50 odstotkih ledene površine presega 3000 metrov in le dva odstotka površine ni pod ledom - ta led predstavlja 70 odstotkov vse sladke vode na Zemlji). Da ne govorimo o njeni nedostopnosti: nevarni plovbi, najvišjih valovih na svetu, nevidnih ledenih gorah. Kljub velikosti (13 milijonov kvadratnih kilometrov) ta ledena puščava nikoli ni bila naseljena, medtem ko na Arktiki prebivajo ljudje že tisočletja.
Vseeno jo oblegajo že tri stoletja, začenši s pustolovci, neustrašenci, kapitani, ki so se želeli zapisati v zgodovino kot tisti, ki so prvi stopili nanjo. Prvi, ki je prečkal antarktični polarni krog, je bil James Cook leta 1773, a zaradi ledenih gora ni ugledal bele celine. Južni tečaj pa je ostal nedotaknjen vse do leta 1911, ko sta ga osvojili dve odpravi: Norvežan Roald Amundsen kot prvi (14. decembra 1911), 32 dni za njim pa nesrečni Britanec Robert Falcon Scott, ki je s tremi tovariši umrl na poti nazaj.
Zdaj je celina, ki so jo odkrili zadnjo, postala laboratorij. Tu živi v povprečju 4000 znanstvenikov - je edini kraj na Zemlji, kjer so v večini. Njihovo najpomembnejše odkritje doslej je obstoj popolnega in nenadomestljivega arhiva zemeljskega ozračja, ki sega več kot milijon let v davnino. Arhiva v obliki drobnih mehurčkov zraka, ujetih v led. Globlji ko je led, starejši so. In ponekod sega tri kilometre globoko. Znanstveniki govorijo o zgodovinski knjigi Zemlje. Naslednje pomembno odkritje je ozonska luknja, vpliv kroženja oceanov na podnebje ...
Nevarno je, ker število turistov strmo narašča: od tisoč leta 1990 na skoraj 50.000 zdaj. Ta posel navrže skoraj milijardo dolarjev na leto. Sovjetska zveza je svoje vojaške ledolomilce preuredila v antarktične turistične ladje, obiskovalci rinejo čedalje globlje v notranjost in ne ostajajo več le nekaj ur, ampak več dni, in s terenskimi vozili in helikopterji počnejo vse mogoče: se podajajo na pohode in s kajakom na morje, plezajo po ledu ... Vznikajo celo zamisli o hotelih, trgovinah, letalskih stezah, zlasti v ZDA in Veliki Britaniji. Turistična dejavnost je za povrhu zgoščena na krajih z največjo biotsko raznolikostjo in ogroža krhke ekosisteme, da ne omenjamo nevarnosti biološke invazije (potniki prinašajo semena, žuželke, bakterije ...).
Polarni šerpe
»Vsakdanje življenje 80 prebivalcev francoskega oporišča spominja na življenje v študentskem naselju z eno razliko,« pravi Sciama, »tu vlada stroga enakopravnost. Vsi, od študenta praktikanta do osivelega direktorja laboratorija, delajo vse, spijo po dva in dva v enakih sobah, tikanje je obvezno. Zunaj oporišča pa ni enakopravnosti. Tam vlada zakon narave. Tam je vsakomur po nekaj minutah jasno, kako hitro pride smrt.
Povprečna poletna temperatura v Dumont-d'Urvillu je od 0 do minus 20 stopinj, v času Sciamajevega obiska februarja je bilo minus 10 stopinj Celzija. Najnižjo temperaturo, svetovni rekord, so izmerili v notranjosti Antarktike: v Vostoku, na ruski polarni postaji: minus 89,6 stopinje Celzija. Druga nevarnost so vertikalni ledeni robovi plošč, po katerih kot po toboganu zdrsneš v vodo. V nekaj minutah te ni. Tretja je tako imenovani polarni white out, megla iz snežnega pršca, ki se pojavi nenadoma in v hipu zmanjša vidljivost na meter. Polno je zgodb o neprevidnežih, ki so umrli nekaj deset metrov od postaje. Nevarnosti si sledijo kot po tekočem traku: zdrsi v nevidne razpoke v ledenikih, orjaški in nepredvidljivi valovi, ki se dvignejo ob trku ledenih gora, divji vetrovi, ki švigajo čez ledene ploskve z več kot 200 kilometri na uro.
Ena od stvari, ki jih je z občudovanjem opazil Sciama v francoskem oporišču, je spoštljiv enakopraven odnos med znanstveniki in logistiki, kakor imenujejo neznanstveno osebje, ki skrbi, da znanstveniki sploh lahko bivajo in delajo. Brez logistikov tu ni življenja. »Mi smo, drugače od znanstvenikov, uspešni samo, kadar nihče ne govori o nas,« pravi njihov vodja, strojni inženir Patrice Godon. Logistiki skrbijo za delovanje oporišča: prevoz ljudi, nabavo materiala in delovanje postaje. Težka naloga zaradi težavne kombinacije podnebja in odmaknjenosti. Vse je daleč: pomoč, nadomestni deli, hrana, gorivo, vse.
Obe francoski antarktični bazi se oskrbujeta z ladjo iz Avstralije 2700 kilometrov daleč po popolnoma praznem oceanu. V kratkem poletju od novembra do februarja krene ladja petkrat sem in tja, vsaka plovba traja povprečno šest dni, čemur sledi še prevoz po kopnem do druge francoske postaje Concordia v notranjosti celine. Popolna izolacija torej traja osem mesecev: takrat ne more v oporišče nihče, majhna letala zapustijo celino, ledene gore preprečujejo pristanek ladjam. Vsak problem, majhen ali velik, je treba rešiti na kraju samem. Seveda ima vsako oporišče zdravnika in majhno bolnišnico. Električno centralo, brez katere ni komunikacije, ogrevanja in tople vode, nadzorujejo kot punčico svojega očesa 24 ur na dan. Nenehno preverjajo požarno varnost. V francoskih oporiščih je število neznanstvenih delavcev enako številu znanstvenikov, pravi Sciama, medtem ko je delavcev v ameriškem Mac Murdu dve tretjini (res pa je tam 1200 ljudi in imajo edino letalsko stezo na Antarktiki za pristajanje težkih letal). Oboji živijo v nepredstavljivem medsebojnem spoštovanju (in odvisnosti). Zanimivo, 10 milijonov evrov na leto, kolikor znašajo stroški, da poleti pride delat 150 ljudi in 40 pozimi, s stroški za znanstvene projekte vred, ni več, kot stane gradnja dveh kilometrov avtoceste.
Nedoumljiva mogočnost
»Antarktika mi je pustila dva mogočna, neizbrisna vtisa,« je končal Yves Sciama. »Najprej občutek lastne nepomembnosti, ko sem stopil z ladje in se znašel ob vznožju ledenih gora, občutek veličastnosti polarnega ledu, o katerem nas znanost opozarja, da lahko potopi dobršen del človekovega bogastva, če ne bomo pazili. Lepota polarnega ledu me je očarala, presenetila pa me ni, saj je prav dobro vidna na fotografijah in filmih. A zadela me je njena globoko spoštovanje zbujajoča neskončnost, mogočnost. Drugi je občutek sovražnosti tega slepečega sveta. Nekaj ur in umreš, kadar zapiha, celo pri zmernem mrazu (minus 10 stopinj Celzija), to dojameš že po desetih minutah, če opazuješ ptice. Mraza ne zadrži nobeno varovalno oblačilo, neverjetno surovo prodira skozi vsakršno zaščito. Če vas zgrabi, vas hoče odnesti, se vas znebiti. Padec v vodo (minus dve stopinji Celzija) pomeni smrt v nekaj minutah in na gladkem ledenem robu zlahka zdrsneš v vodo, ki je vsepovsod. Oporišče je na otoku! Antarktika je svet pingvinov, ne ljudi. Za premikanje je treba imeti veliko znanja in pravo tehniko. Zato je toliko večji privilegij, da jo je lahko videlo moje oko in da sem občutil njen ledeni dih. Kako rad bi se vrnil ...«
