Tiskane izdaje
Zahtevno restavriranje slavnega beneškega Mostu vzdihljajev in fasade sosednje Doževe palače je vendarle končano. Dela so začeli leta 2007, potem ko je s fasade palače odpadel kos marmorja in v nogo zadel starejšega nemškega turista. Odslej se kaj takega menda ne bo več zgodilo.
Najprej so most in fasado očistili nesnage, nato pa restavrirali kamen. Most je bil zgrajen na začetku 17. stoletja in povezuje doževo palačo z ječo. Izročilo pravi, da so jetniki, ki so stopali po mostu, vzdihovali iz obupa, ker so zadnjič videli beneško laguno.
Eden najslavnejših jetnikov, ki je stopal po njem, je bil slavni ljubimec Giacomo Casanova, ki so ga zaprli leta 1755, a se mu je 15 mesecev pozneje posrečilo iz ječe pobegniti. Pri tem mu je pomagal menih.
Most, ki je shajališče zaljubljencev, je navdihnil veliko pesnikov, med njimi tudi lorda Byrona, ki je v svoji pesmi Romanje grofiča Harolda zapisal: »V Benetkah sem stal na Mostu vzdihljajev.« Podobna mosta imajo na Univerzah Cambridge in Oxford v Veliki Britaniji.
Restavriranje je stalo 2,8 milijona evrov. Vsaj polovico te vsote je bilo pridobljene z oglaševanjem na velikanskih panojih, razprostrtih na mostu in sosednjih poslopjih, kar je povzročilo veliko nasprotovanja.
»Jasno je, da nihče ne mara poslopij, prekritih z reklamami. Omogočajo pa nam, da ta poslopja rešujemo, zato nihče ne zanika, da so koristne,« je izjavil beneški župan Giorgio Orsoni pred dokončanjem del.
Most, ki je sicer že dolgo na obeh straneh zaprt, je iz belega apnenca. Okna so prekrita s kamnitimi mrežami. Načrt za most je naredil Antonio Contino (njegov stric Antonio da Ponte pa je naredil načrt za most Rialto).
Zgradili so ga leta 1602. Ime mu je dal lord Byron v 19. stoletju. Obsojenci, ki so jih v ječo peljali čez most, so baje vzdihnili ob zadnjem pogledu skozi okno na lepe Benetke, preden so za vedno izginili v ječi.
V resnici je bilo časov inkvizicije in hitrih usmrtitev konec, še preden so most dokončali. V celicah pod palačo so bili večinoma nepomembni kriminalci. Poleg tega zaradi kamnitih mrež, ki pokrivajo okna, iz notranjosti mostu ni mogoče veliko videti.
Legenda pravi, da bodo ljubimci uživali večno srečo in ljubezen, če se ob sončnem zahodu na gondoli pod mostom poljubijo. Ste že poskusili? Če niste, imate po štirih letih zdaj znova to priložnost.
