Brazilski Paraty: skrito očem piratov in – turistov

Čudovita plaža, vročina in mirno morje so kar vabili v vodo, a že po prvih korakih mi je bilo jasno, zakaj v morju ni ravno veliko plavalcev, čeprav je bilo blizu kup prijetnih restavracij. Pod nogami zelo vroče vode sem namreč začutil blato. Mestna plaža prekrasnega brazilskega mesta Paraty, ki je bila dobesedno pred vrati našega hotela, se je izkazala za neuporabno. Že prej mi je bilo znano, da je v okolici na 65 otočkih in celini kar 300 boljših in veliko lepših, zato je bila logična odločitev, da je treba nemudoma najeti avto. Paraty je mesto, ki je znano zaradi izjemne okoliške biosfere in značilne kolonialne arhitekture z ozkimi in kamni tlakovanimi ulicami ter znamenitimi cerkvami. Gre za najlepše ohranjeno brazilsko mesto iz časa portugalske kolonizacije. V prvi polovici 16. stoletja so ga ustanovili masoni, portugalski osvajalci pa so ga izkoriščali za izvažanje rudnih bogastev, predvsem zlata in poldragih kamnov.

Iz oddaljenih rudnikov pri mestu Ouro Preto so do Paratyja zgradili 630 kilometrov dolgo, s kamni tlakovano cesto, katere del je danes pod imenom Cesta zlata pomembna turistična znamenitost, zanimiva pa je tudi za številne avanturiste, saj sta jo pred leti dva popotnika v desetih dneh prevozila kar s kolesi. Prvi Portugalci so v te kraje prišli ob koncu 16. stoletja in iz tega obdobja so tudi najstarejše zgradbe v danes obnovljenem mestu.

Skrivno pristanišče

V tistih časih so tu živeli Indijanci iz plemena Guaiania, ki pa so jih osvajalci imenovali Paraty. Portugalci so leta 1630 najprej postavili malo kapelo, posvečeno Devici Mariji od zdravja, in ob njej nato zgradili mesto. Paraty je počasi postajalo vse pomembnejše pristanišče.

Ravno tedaj so namreč Portugalci v današnji brazilski državi Minas Gerais odkrili zlato, Paraty pa je bil zaradi idealne lege v zalivu nekaj časa skrivno izvozno pristanišče, od koder so poleg zlata v Evropo izvažali tudi kavo in žganje iz sladkornega trsa. Paraty je celo izvorno ime za to žganje, ki ga danes poznamo pod imenom cachaca in je sestavni del priljubljene caipirinhe. V tistih časih so naredili tudi po dva milijona litrov cachace na leto. V okolici mesta je kar nekaj destilarn, v katerih jo je mogoče kupiti.

Ena največjih znamenitosti v mestu so njegove tri cerkve, ki so imele v kolonializmu vsaka svoje vernike. Cerkev Nossa Senhora do Rosario so si zgradili črni sužnji, v Santo Rito so hodili osvobojeni mulati, največja Matriz Nossa Senhora dos Remedios pa je bila namenjena beli eliti. Kot za številna druga mesta je tudi za Paraty kasneje prišlo obdobje zatona in pozabe.

Po zlati dobi v 17. in 18. stoletju je bil konec 19. stoletja skoraj že pozabljen. Prvi avto je vanj pripeljal leta 1950, razcvet pa je doživel šele po letu 1980, ko so zgradili cesto med Riom de Janeirom in Santosom.

Ribič s trobento

»Mesto je v zadnjih letih doživelo lep turistični napredek,« je povedala Catarina Oliveira, lastnica prijetne gostilne Quiosque Sao Francisco na bližnji plaži Praia Grande, in nadaljevala: »Naš največji kulturni dogodek je vsekakor vsakoletni mednarodni literarni festival, ki ga organiziramo že od leta 2004.« Festival je julija, na njem pa so doslej gostili tako prestižna imena, kot so Isabel Allende, Salman Rushdie, Toni Morrison, Chico Buarque, Caetano Veloso, Tariq Ali.

Lani je prihod potrdil tudi Lou Reed, a ga je na jezo brazilske publike odpovedal tik pred prireditvijo. S Catarino sva se pogovarjala v prijetni senci njene gostilne na plaži, kamor so že začeli prihajati lokalni glasbeniki, ki so nastopali med pripravami na letošnji karneval. Sama sicer živi v Paratyju in gre vsak dan na deset kilometrov oddaljeno plažo, kjer vodi gostilno.

Ko sem jo povprašal o lastniku ogromnega posestva na čudoviti bližnji, a precej manjši plaži Prainha, mi je odgovorila: »Gre za človeka, ki hoče imeti mir, zato je na njej postavil restavracijo s skromno ponudbo in pretiranimi cenami, s katerimi hoče odgnati ljudi. Plaž vendarle ni mogoče privatizirati, zato se ljudje dopoldne hodijo tja skopat, popoldne pa pridejo na kosilo k nam.«

Malo po najinem pogovoru se mi je v ribarnici njen bratranec Decio hvalil z jutranjim ulovom ribe trobente: »To je zlasti trofeja, saj ni posebno okusna. Star sem 56 let in nazadnje so ribiči tu ujeli trobento pred tridesetimi leti.«

Ko sem ga povprašal po življenju v teh krajih, se ni prav nič pritoževal: »Imamo, kar potrebujemo. Morje nam daje ribe, narava pa je tudi bogata. Zdaj se pripravljamo predvsem na karneval. Catarina v svoji gostilni že pripravlja vse za nocojšnjo zabavo, ampak to so šele priprave. Najpomembnejši bo sam dan karnevala.«

Nič početi in malo počiti

Živahnim predkarnevalskim ritmom se v tistih dneh sredi februarja res ni dalo izogniti. Zvečer, po vrnitvi s Praie Grande, so pred osrednjo cerkvijo Matriz v Paratyju že odzvanjali veseli zvoki glasbene skupine Bloco Estilo Batuque, ki so nastopali na predkarnevalskem festivalu, ki se je začel že 2. februarja in trajal do 20. februarja.

Paraty se turistično vse hitreje razvija in to so kmalu ugotovili prebivalci okoliških držav. Na rednem jutranjem sprehodu po mestu sem naletel na zanimivega umetnika, ki je iz kovancev različnih držav rezljal na njih upodobljene like in ustvarjal obeske za ogrlice. Kmalu se je izkazalo, da je Marcelo Dalto Urugvajec, ki se je preselil sem, kjer zdaj živi s svojo družino. Slovenija mu ni bila neznana: »Seveda sem že slišal za vašo državo. In prav zanimive kovance ste imeli pred uvedbo evra. Tudi te like sem že izrezljaval. Spomnim se čebele in ptiča.«

Do najlepših plaž v okolici Paratyja je mogoče priti samo po vodi ali po precej težko dostopnih cestah. Do plaže v bližnji vasici Trindade pelje asfaltirana, a zelo strma cesta, pri kateri je med drugim treba prečkati potok, za katerega sem si lahko samo predstavljal, kakšen je ob močnejšem deževju, ki v teh krajih ni redkost.

Vas so zaradi odmaknjenosti že pred časom posvojili rastafarijanci, ki so si v svojem uživanju izmislili tudi enega najlepših sloganov, kar sem jih slišal v življenju in ga je mogoče brati na majicah v trgovinah: »Kako dobro je nič početi, potem pa malo počiti!«