Tiskane izdaje
Ostanki vpliva nekdanjih kolonialnih gospodarjev so tudi v Slonokoščeni obali zbrani v centrih moči doma in na tujem in prek njih poskušajo predvsem evropske države, kolikor se v novih geostrateških razmerjih sploh da, nadzirati afriške naravne vire. Združene države Amerike so afriške države doslej zadolževale in izčrpavale prek zdaj že razkrinkanih mehanizmov finančnih institucij dvomljivega poslanstva, Svetovne banke in Mednarodnega finančnega sklada.
Alassane Ouattara – ki je zmagal na predsedniških volitvah 28. novembra 2010 in funkcijo nastopil po nekaj mesecih spopadov med vojsko in njenimi odpadnimi odredi, ki so se združili z oboroženimi privrženci poraženega Laurenta Gbagba, potem pa so konec spopadu pomagale narediti posebne enote francoske vojske – je med prioritetnimi nalogami administracije v ospredje postavil nacionalno spravo in zagon gospodarstva, s katerim naj bi se Slonokoščena obala do leta 2020 uvrstila med hitro razvijajoče se države. Francoska predsednica na čelu Mednarodnega finančnega sklada Christine Lagarde je bila nad odločnimi koraki Ouattarjeve administracije med govorom politikom in gospodarstvenikom v Abidžanu januarja 2013 tako vzenesena, da je dejala, da če bi bile reforme izpeljane, je mogoče pričakovati »gospodarski čudež«.
V resnici še vedno
Glavno mesto Slonokoščene obale velja kot sodobni urbani biser zahodnoafriške obale tudi za kulturno vozlišče zahodne Afrike.
Abidžan leži na jugovzhodni obali v Gvinejskem zalivu, v laguni romantičnega imena Ebrie Lagoon; njegove polotoke in otoke povezuje sistem mostov. Nastal je kot ribiška vasica, ki so jo francoski zavojevalci, ki so državo za svoj protektorat razglasili leta 1843, vzeli za svojo leta 1896, ko jih je le malo preživelo hude epidemije zlatenice v Bassamu. Lega Abidžana jim je ponujala tudi več prostora in več priložnosti za trgovske dejavnosti, sprva predvsem s pomočjo izredno aktivne libanonske skupnosti trgovcev.
Mesto je začelo nastajati po odprtju pristaniških dokov leta 1931, francoski kolonizatorji so ga dve leti pozneje razglasili za glavno mesto. A šele ko so bila končana dela na prekopu Vridi leta 1951, je Abidjan postal pomembno pristanišče. Vridi je danes slikovita mešanica nekaj kilometrov dolge peščene plaže, na kateri je sicer zaradi agresivnih valov Atlantskega oceana kopanje komaj mogoče, domačini se zato raje hladijo s sprehodi v varni bližini brisač, in tovarn ter skladišč.
V središču si bogastvo
Adjame je sicer zares revna in glede na površino tudi razmeroma majhna četrt, a domači gospodarski načrtovalci pravijo, da je zelo pomembna za celotno državo, saj se tam dogaja nešteto osnovnih trgovskih aktivnosti. Od ulične prodaje na drobno, trgovine na veliko s perutnino in ribami, improviziranih butikov z oblačili do prodaje predplačniških kartic za mobilne telefone. Cene impulzov so prilagojene afriški realnosti, in ker gre za velikanski trg, na katerem se je prodaja kompleksnejših naročniških razmerij šele dobro začela, je bitko za tržne deleže največjih svetovnih ponudnikov telekomunikacijskih storitev mogoče zaznati na vsakem koraku, med vsemi družbenimi sloji. Njihovo oglaševanje je poceni in učinkovito, v svoje korporativne barve namreč pobarvajo ulične prodajne kioske, ki so največkrat leseni ali pločevinasti.
Visoke poslovne stavbe bleščeče zunanjosti dajejo Abidžanu moderen videz. In čeprav se je administrativno središče Slonokoščene obale leta 1983 uradno preselilo v mesto Yamoussoukro, sta predsedniška palača in parlament še vedno v Plateauju, najpomembnejšem komercialnem in finančnem središču v Slonokoščeni obali, ki mu v zahodni Afriki pravijo tudi »Manhattan v tropih«. In seveda tisti, ki poslujejo v Plateauju, živijo v Cocodyju, četrti z dvema najprestižnejšima naseljema v državi, ki seveda nosita filmski imeni: 2-Trays in Riviera. V Cocodyju je državna univerza in nekaj privatnih univerz. V četrti prebiva tudi predsednik Slonokoščene obale.
Pristanišče je srce gospodarstva
Vitalnega gospodarskega pomena za Abidjan je Port Bouët, kjer stojita mednarodno letališče in glavno morsko pristanišče države z dobrimi dvajsetimi milijoni prebivalcev. Pristanišče, za južnoafriškim Durbanom drugo največje v Afriki, natovori in raztovori 70 odstotkov vsega tovora, ki potuje iz ali v sosednje države Burkino Faso, Mali in Niger. Slonokoščena obala v abidžanskem pristanišču pobere 90 odstotkov vseh carinskih dajatev in s tem kar 60 odstotkov vseh svojih prihodkov ustvari v pristanišču.
Mesto ima tropsko monsunsko podnebje, temperature se gibljejo med 25 in 32 stopinjami Celzija. Daljša deževna doba se začne maja in se lahko potegne tudi čez polovico julija, krajša hladi ozračje med septembrom in začetkom novembra. Obdobja nenehnega dežja lahko trajajo tudi nekaj dni in tudi hudi nalivi, ki redko trajajo več kot uro, so nekaj običajnega. Vsebnost vlage v zraku se v Abidžanu redko spusti pod 80 odstotkov.
V posebni izdaji politično-gospodarsko-kulturnega mesečnika The Africa Report so med hoteli v Abidžanu posebej omenjeni Ivoire, Tiama, Golf in Pullmann. Zadnji stoji na najmirnejši lokaciji. Plaže so peščene, in kdor le ima čas, ne bi smel zamuditi niti ogleda primarnega gozda Banco na obrobju Abidžana.
Ponoči se ni dobro sprehajati sam ali nositi večjih vsot denarja, pri sebi je treba imeti potni list in biti prijazen s policisti. Abidžan ni posebej nevarno mesto, a je velemesto.
