Cesta smrti s planote Altiplano do porečja Amazonke

Na samem začetku je vse skupaj le geografska značilnost. Osrednji del Bolivije je planota, imenovana Altiplano, ki je v povprečju visoka več kot štiri tisoč metrov. Popolnoma drugačen je vzhodni del države, ki je že del porečja Amazonke.

Razdalja med obema deloma države je le nekaj deset kilometrov, razlika med njima pa, kot da bi bili na različnih planetih. Svet se strmo spušča in čez prepadna pobočja je speljana ena izmed najbolj nevarnih cest na svetu, ki poteka v norih razmerah. Cesta je vsekakor izziv, nekaj, kar je preprosto treba tvegati.

Sam nisem kak poseben navdušenec nad varnostnimi ukrepi. Kolenčniki in komolčniki so predmet posmeha, čelada se nosi le takrat, ko je to obvezno, drugače ne gre. Navodila za uporabo pa preberem izključno, če človek zadeve ne zna izvesti na prvi, drugi ali tretji pogled, in še to le v skrajni sili. V tem primeru pa človeku že organizator da vedeti, da tokrat ne bo tako preprosto. Uporaba vse opreme je obvezna, vsakih nekaj minut pa zelo naglas in v zelo pravilni angleščini povedo, da vsa kolesa redno vzdržujejo. Nekaj prav posebnega v deželi, kjer tega jezika pravzaprav ne govori nihče. Poleg tega ti v podpis pomolijo množico papirjev, še preden dajo tudi oni sami karkoli od sebe. S podpisom jasno in glasno potrdiš, da si s tveganjem seznanjen in da organizator ne prevzema prav nobene odgovornosti. Vse to pa preverijo z natančnim pregledom potnega lista in podpisa v njem. Da se res prepričajo, da je vsak podpisal zase.

Še zadnji dvomi o tem, v kaj se pravzaprav spuščamo, so se razblinili naslednje jutro. La Paz smo zapustili po strmi cesti, ki teče proti severu. Vzpona kar noče biti konec in ustavili smo se šele pri jezeru ob prelazu la Cumbre. Višinomer je pokazal višino 4700 metrov, sam prelaz pa je poleg tega obdan s prepadnimi gorami, od katerih vsaka pošteno presega pet tisoč metrov. Na prelazu je v jutru, v katerem komajda vzhaja sonce, prav neverjetno mraz. K temu pa svoje doda še neprijeten veter.

Spust po Cesti smrti

Ta spust je mogoč je le v organizirani obliki in vodniki so pravi izvedenci. Navodila podajajo jasno in glasno v izborni angleščini in poskrbijo, da nihče ne tava naokoli in da prav vsi poslušamo. Nekaj navodil je prav nenavadnih. Povedo, da se v nasprotju s preostalimi bolivijskimi cestami po tej vozi po levi, da se na ovinkih vozi počasi in da se ustavi na sredini, in ne ob robu ceste. Pa tudi, da uporaba zavore najprej na prvem kolesu ponavadi pomeni tudi konec kolesarskega spusta. Šele takrat se človek lahko prvič dotakne svojega kolesa. Bo že držalo, nekaj so obljube, nekaj pa realnost. Kolesa so na daleč sicer podobna gorskim, od blizu pa je vse skupaj podobno klumpu. Nič čudnega, da jih redno vzdržujejo, saj se tako in tako menda vsak dan vsako pokvari.

Vsega govorjenja je enkrat konec in začne se 64 kilometrov dolg spust, ki nas z andskih vrhov pripelje naravnost v deževni gozd. Cesto so zgradili Paragvajski vojaški ujetniki leta 1930 v vojni, v kateri je Bolivija izgubila precejšen del dotedanjega ozemlja. Gradnja ceste je bila izključno za vojaške namene, in sicer za oskrbo fronte v amazonskem nižavju iz La Paza. Da pa ne bi bil promet le enosmeren, so nazaj na višavje prišli še listi koke, pa še kokain za povrh. Cesta smrti je sestavljena iz dveh neenakih delov. Gornji del je že asfaltiran, spodnji del v deževnem gozdu pa je še vedno dobesedno kolovoz.

Ko smo se enkrat spravili na kolo, se je to nenadoma spremenilo v divjo zver. Hitrost je bliskoma narasla tja do sedemdeset kilometrov na uro. V takšnem primeru imaš na voljo dve možnosti. Da vse skupaj pustiš pri miru in greš le hitreje ali pa da uporabljaš zavore. Če popustijo, pa je rezultat v obeh primerih enak. Preprosto voziš od ene do druge serpentine in upaš na najbolje. Pravzaprav se še največ ukvarjaš z divjim mrazom, saj te resnično prepiha do kosti. V takšnih razmerah se ukvarjaš z divjim spustom med pettisočaki, medtem ko ti za hrbtom vozijo orjaški tovornjaki, in ne z nepomembnimi varnostnimi vprašanji.

Cesta ima še nekaj drugih značilnosti. Obvezno je treba na poti plačati še cestnino in iti skozi kontrolo narkotikov. Ob misli, da bi bilo pri slednji lahko karkoli narobe, in na lokalne zapore, človeku preprosto postane vroče še pri takem mrazu.

Drugi del poti ne bi mogel biti bolj drugačen. Podnebje se že bistveno spremeni in postane toplo. Cesta je nenadoma postane čisto navaden kolovoz. Pred desetletjem so v spodnjem delu zgradili moderno obvoznico, a je Cesta smrti kljub vsemu še vedno odprta tudi za tovornjake. Razlogi so jasni. Cesta smrti je nekaj deset kilometrov krajša od obvoznice, pa še cestnine ni treba plačati. Da pa pri vsem tem dobesedno nosiš glavo na prodaj, pa je že drugotnega pomena. Cesta smrti imena ni dobila kar tako. Široka je le dobre tri metre, odbojnih ograj in izogibališč sploh nima. Veliko je slepih ovinkov in promet je morilski. Tu pa tam se del ceste še udre in takrat se težave začnejo kopičiti. Glavne težave pa nastanejo, ko si nasproti pripeljeta dva tovornjaka in je treba nekako priti mimo. Takrat človek spozna, zakaj se vozi po levi. Tisti, ki vozi v klanec, teže manevrira, in v njegovo dobro se z vozilom tišči skalne stene. Tisti, ki pelje navzdol, pa se mora umakniti na zunanjo stran ceste, pod katero visi prepad. Pomislimo, kje je voznikov sedež, in če začne vozilo drseti, tudi njegovo zapuščanje nima posebnega smisla.

Rezultat takšnega početja je, da vsako leto na cesti umre od 100 do 200 ljudi in da neizprosna statistika govori, da v prepad popada po 26 tovornjakov in avtobusov na leto. Leta 1983 ko je na primer v prepad padel avtobus in je bilo več kot sto mrtvih.

Mimo križev do odrešitve

Sami prepadi pravzaprav niso nič posebnega. Ko se spuščamo po cesti, je gorsko pobočje vedno na desni in je zato pravilna vožnja po levi samomorilska, saj se peljemo tik nad prepadom. Vse skupaj pa začini še megla v oblaku, skozi katerega se spuščamo. Vertikalna vidljivost je tako rekoč enaka nič, veliko boljši pa ni niti pogled naprej. V takšnih razmerah je vožnja po cesti pravzaprav čisti fatalizem. Prepada pod cesto tako in tako ne vidiš, posledica zdrsa vanj pa je znana. V takšnih razmerah je čisto vseeno, ali je prepada pod tabo nekaj deset metrov ali pa šeststo, kot je povprečna globina pod cesto. To je lepo videti na sredini poti, kjer pod cesto v globino pada več sto metrov visok slap San Juan.

Na srečo na kolesu človek nima kaj dosti časa gledati številne križe, ki so postavljeni ob cesti in so med drugim posvečeni tudi 18 kolesarjem, ki so v zadnjem desetletju tu izgubili življenje. Ves čas je treba imeti vsa čutila na pecljih. Gledati pod kolo, promet na cesti in predvsem paziti na nasproti vozeča vozila. Kdo bi si mislil, da se tako vleče ves ta spust. Ni in ni konca.

No, kljub vsemu se stvari enkrat obrnejo tudi na bolje. To se zgodi takrat, ko pademo iz deževnega oblaka. Nenadoma se meglena temina razsvetli in pred nami je deževni gozd. Od tod naprej je lažje. Tu in tam se na krčevinah pokažejo kmetije in ljudje, pa tudi cesta postane nekoliko boljša. Pred nami je še petnajstkilometrski spust v dolini reke Yolosa.

Na koncu tri ure dolgega spusta se spustimo na le 1200 metrov višine. Okrog nas je le še deževni gozd, v katerem se spreletavajo tropske ptice, rastejo mangi in banane.

Pogledamo drug drugega in si rečemo: preživeli smo Cesto smrti.