Čičarija – severni hrbet Istre

Po štirih kilometrih vožnje po cestici, ki valovi gori doli čez Podgrajsko podolje proti severnemu hrbtu Čičarije, se, popotnik, pred prvo hišo v Poljanah ustavi, z očmi zaobjemi kamnito vas in prisluhni. Slišal boš tišino, ki jo zmoti le vreščanje vzprhutalih, vznemirjenih vran, a ko se še te umirijo, bo morda edini znak življenja v vasi dim, ki se suče iz dimnika. Ali pa lajež psa na verigi, ko se mu, tujec, prikažeš izza prvega vogala. Mir, stara kamnita pročelja, ki še stojijo, pa ona, ki se komajda še držijo pokonci, na njih pa še vedno ohranjeni številni napisi z rdečo barvo o Titu in partizanih so prizori, da se človeku kar milo stori.

Kdor bi rad vsaj zaslutil nekdanje čičko življenje, bo starega vaškega duha v Poljanah še začutil, sosednji Golac ga je skorajda že izgubil. Kam in kako? Iz Kozine proti Podgradu in Reki ali iz Ilirske Bistrice skozi Podgrad, nato pa v Obrovu z glavne ceste dol tam, kjer kaže kažipot. Naravnost v Golac (domačini izgovarjajo Golác) ali pa prej levo v Poljane in nato po bližnjici, ki se ob vrnitvi iz vasi odcepi levo proti Golcu.

Kolovoz je dober, urejen pred dobrim letom, ko so tod z Golca do Poljan čez krš, skozi borov gozd pripeljali vodovod. Ob tej priložnosti je občina Hrpelje-Kozina še lepo uredila vruljo Studenác (kot mu pravijo domačini), vaško vodno zajetje, iz katerega so zajemali Poljanci, in sosednjo lokev, iz katere so pile v glavnem ovce, tu in tam pa tudi kakšen vol. Obe vasi danes povezuje na novo označena kolesarska pot.


Idilične kamnite Poljane

Kamor koli v Poljanah greš, stopiš na kamen. In ne veš, je to kamen, ki ga je Bog stresel iz vreče, ko ni več vedel, kam bi z njim; ali stojiš na kamnu, ki je bil nekoč gradnik hiše. Takšne, čičke, nizke, s slamo pokrite, brez dimnika. Glavna vira preživetja na kamnitih tleh z malo zemlje v vrtačah, obdanih s komaj kaj vrednim gozdom in grmičevjem, sta bila les in drobnica.

»Čičko oglje in drva, z leskovo mladiko v 'faše' povito dračje, cepanice, polena za škedenjske 'krušarce' je bilo blago, ki je na tržaškem in reškem tržišču našlo najbližjega in dobrega odjemalca. Manj premožni kajžarji so odhajali na sezonska dela v Loško goro, v snežniške in celo v slavonske gozdove,« piše dr. Fran Juriševič v prispevku Lik čičke žene v preteklosti. (Bistriški zapisi, Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Ilirska Bistrica, 1980)

Čiče je iz velike revščine reševal tudi kontrabant, ovce pa pred pomanjkanjem hrane paša v Istri vse do morja, Savudrije in Umaga, kamor so jih gnali in kjer so pile morsko vodo. Drv, na meter zrezanih in nacepanih, zloženih v velike skladovnice, je v Poljanah še danes obilo.


Gremo v Golác, dokler je še

Po prej omenjeni poti, v katero je vkopan vodovod, pridemo do golačke vrulje, ki na evropski denar še čaka. Železna okovana vrata visijo na stežaj odprta, nihče in pred nikomer jih več ne zaklepa. Včasih jih je ob večerih skrbno zapiral »vardjan«, ko je voda v vrulji začela upadati, da ne bi golačke vode hodile krast Poljanke, ko je presahnila poljanska vrulja.

Sredi vasi, pri kamunski štirni, srečamo Golčana Baštjana. Vprašam ga, koliko od nekdanjih sedemsto Golčanov še živi v rojstni vasi. Z leseno ukrivljeno palico maha proti še »živim« hišam in našteje štirideset prebivalcev in deset vikendašev. Pokaže tudi gor po cesti proti trem više ležečim zaselkom Gojaki, Brdo in Zagrad, od koder pelje pot na vrh hriba Ostrič. Hrib z razglednim vrhom domačini najraje obiščejo okrog 1. maja, ko cvetijo narcise. Golčan pa mi kaže še, kje je stalo vseh pet gostiln, kje kovačija, trgovina ... Danes le še ena, a pred kratkim odprta turistična kmetija Pri Cepčevih.

Dinka in Frane Ivančič v hiši št. 42 mi pokažeta fotografijo, zbor otrok na šolskih stopnicah z duhovnikom, učiteljem in učiteljico iz leta 1939. Dinka s prstom pokaže sebe in moža, nato pa s prstom drsi po sliki: »Ta je umrla, ta je umrla, ta je v Avstraliji, ta je umrla, ta je v Dalmaciji, ta je tudi v Dalmaciji, ta je umrla v Avstraliji ...« Frane doda: »115 hiž s po šest do osam dicé, pa rajtaj, kolíko nas je bílo!« Potem pa mi, vesela, ker jima je nepričakovani obisk popestril dan, zapojeta: »Lipe su mi Mune i Žejane, a još liplje Golac i Poljane.«

Ja, še nekaj let živih zgodb čičkih ljudi in lepih čičkih vasi. Če bi Golác in Poljane ležali na Krasu, ne pa samo na krasu, ali kar je še »huje«, v Čičariji, bi kak evropski projekt in evro še obetala preživetje kamnitih pročelij in suhograjenih zidov ter vrnitev domačih ljudi. Tako pa – daleč od oká in daleč od srca, s hrbtom, stisnjenim ob zaprti državni meji, se vsako leto podre še kateri od zidov, ki mu že zdavnaj ni treba več podpirati strehe, mednje pa že vdirajo rumeno-oranžne-marelične fasade, vikendi z alpsko strmimi strehami in drugi simboli »napredka«. Kakšna škoda!