Cockingtonovi vrtovi v Canberri

Poletni skok v Avstralijo – zakaj pa ne? Čeprav se Evropejci na južno poloblo pogosteje odpravijo, ko imajo doma zimo in če jim ni do veselja na snegu.

V mislih imam številne Nemce in, denimo, Švede – oboji so se v 80. in 90. letih veselili uspehov svojih teniških šampionov in zanje ni bilo lepšega od počitnic pod toplim avstralskim soncem med januarskim prestižnim turnirjem za grand slam v Melbournu. Pred leti sem bil tudi sam v obmorskem mestu z res razkošnim športnim parkom, slovito teniško areno Roda Laverja, sodobnimi stavbami, muzejem priseljencev, sladoledom in pico v italijanski četrti, kot bi bili sredi Neaplja ali Sicilije …

Evropske podobnosti

Toda širna Avstralija, kjer na 7,6 milijona kvadratnih kilometrov biva približno 23 milijonov državljanov, zvedavim tujcem ne ponuja le Melbourna in zgodbe o teniškem spektaklu ter navadah priseljencev v res posebnem muzeju. Če le ostanemo pri vzhodnem »kotu«, že pot med glavnim mestom Canberro in globalno bolj znanim Sydneyjem ponuja ogromno.

Marsikaj je pravzaprav zelo podobno stari celini: nacionalni park Blue Mountains (Modre gore, poldrugo uro vožnje iz Sydneyja) je, kot bi pokljuške gozdove v večkratni povečavi premaknil na južno poloblo, jezera budijo spomine na našo avstrijsko soseščino, pubi v ozkih ulicah razkrivajo tesno povezanost z britansko zgodovino, smučarsko središče Snowy Mountains (snežne gore, dobre tri ure vožnje iz Canberre) pa je zasnovano kot smučišča po Evropi – od Sierre Nevade v Andaluziji do Zakopanov ob poljsko-slovaški meji. A vendarle Avstralija ostaja posebna, vedno znova pa tudi odkriva svojo odprtost in naklonjenost do preostalega sveta ter hvaležnost precej starejšim kulturam, zaradi katerih je takšna, kot je.

Skromna Slovenija

Tudi v okolici glavnega mesta so se odločili lično urediti enega izmed številnih parkov, ki so ga imenovali Cockington Green Gardens (Cockingtonovi zeleni vrtovi). Sprva so obiskovalcem predstavljali »Britanijo v malem«, nato pa kot v minimundusu ob nam bližnjem Vrbskem jezeru prikazali številne svetovne znamenitosti z miniaturami slovitih stavb, spomenikov, naravnih znamenitosti. Izbrali so 31 svetovnih dežel, med njimi tudi Slovenijo!

V ta namen so se povezali z veleposlaništvi v Canberri in z nekaterimi drugimi organizacijami, ki so jih finančno podprle. Stroški ureditve enega nacionalnega prostora z znamenitostjo so znašali 30.000 avstralskih dolarjev, ponekod se je vsota povečala do 100.000. Natančne cene posameznih skulptur na prizorišču, ki so ga za občinstvo odprli leta 1979, niso razkrili.

Toda vsaj nad upodobitvijo slovenske znamenitosti nismo bili prav nič navdušeni. Dobro, s kmetijo ni nič narobe, pogrešamo pa kozolec, poleg tega je na ogled navadna deželna hiša, kakršno bi zlahka postavili kamorkoli v alpski ali panonski svet. Nikjer ne duha ne sluha o Blejskem gradu in iz Avsenikove melodije znanem otočku sredi jezera, o Postojnski jami, planiški velikanki, mlinih in štorkljah ob Muri, Lentu, Plečnikovih mojstrovinah, Piranu …

Pri vseh drugih postavitvah ni bilo dvoma. Izbrali so si bodisi eno izmed arhitekturnih znamenitosti, bodisi zgodovinski spomenik, bodisi čudež narave. Čehi in Slovaki so vedno ponosni na svoje gradove, v tem avstralskem »minimundusu« so si izbrali Karlštejn v okolici Prage ter Bojnice, najbolj obiskani grad na Slovaškem. Nizozemsko predstavlja mlin na veter Binnenkruir, Litvo grad Trakaj, Ukrajino znamenita kijevska cerkev sv. Andreja, Peru Machu Picchu, posebej pa so se potrudili naši južni sosedje in iz 46.000 koščkov sestavili maketo cerkve sv. Marka iz Zagreba, na katere strehi sta zgodovinski podobi mestnega grba ter kraljevine Hrvaške, Slavonije in Dalmacije.

Nikakršna promocija

Ni presenetljivo, da je trud z denarnim vložkom pri hrvaški predstavitvi tako izrazit, saj v Avstraliji po podatkih na informativni tabli ob vstopu v Cockingtonove vrtove biva okrog 200.000 Hrvatov (Slovencev je približno 16.000) in so med najštevilnejšimi tamkajšnjimi narodi. Največ je sicer Britancev, 1,2 milijona. A vendarle, številke gor ali dol, ko sem odhajal iz res čudovitega parka – vstopnina 18 avstralskih dolarjev glede na izjemno urejenost sploh ni zasoljena – se spet nisem mogel znebiti občutka, da bi lahko naredili več za prepoznavnost dežele na sončni strani Alp.

Ponovila se je zgodba z lanskega svetovnega hokejskega prvenstva, ko so v bratislavskem starem mestnem jedru v sodelovanju z nacionalnimi zvezami postavljali kipe hokejistov. Številni navijači od vsepovsod so uživali ob fotografijah skulptur z dresi Češke, Švedske, Rusije, Švice, domači slovaški asi so imeli še številke na hrbtni strani, le skupina slovenskih modrecev si je omislila kipec povsem neopaznega poslovneža v obleki s kravato in hokejsko palico s pojasnilom, da je šport danes predvsem posel …

Na pivo v Nelsonov pub

V Canberri, ki resda ni svetovna meka turizma, a tudi še zdaleč ne zgolj resnobno upravno in administrativno središče bogate države, se denarci lepo obračajo. Že omenjeni minimundus očara otroke in starejše, za kar se vsak dan trudijo v posebni delavnici in vrtnariji. Modeli vlakcev privabljajo vzhičene poglede ljubiteljev železnic, častilci britanskega športa se navdušujejo nad maketami igrišča za kriket, polo, golf in kajpak klasičnega otoškega nogometnega stadiona s pokritimi lesenimi tribunami tik ob brezhibno urejeni zelenici. Neizogibni pridih Velike Britanije ponuja še pub nasproti vhoda s kaminom, pohištvom iz »starih časov« ter vsaj desetimi različnimi pipami piva ob točilnem pultu. Med pubi sem najvidneje podčrtal tistega nad sydneyjskim pristaniščem – ime je dobil po Lordu Nelsonu, je iz leta 1842 in po trditvah domorodcev najstarejši v mestu. Oguljene mize in stari sodi, pod stropom pa pomorske oznake so dokaz, da se je njegova zgodovina začela z Angleži.

V deželi, kjer kenguruji pokukajo na vrt hiše v skorajda najožjem mestnem središču, morski psi kraljujejo v globinah, skrbijo za ravnotežje ter izločajo bolne in nemočne prebivalce morja. Zvedavi turisti plačujejo za ogled v kletkah pod vodo, vendar je za živali precej manj moteč obisk sydneyjskega akvarija, ene izmed mestnih znamenitosti. Če zaradi nič drugega, že zaradi seznanjanja z morskimi psi, ki se jih je po filmu Žrelo sredi 70. let neupravičeno prijela oznaka pošasti. A to je že druga zgodba – ki pa bi lahko pokvarila lepo avstralsko izkušnjo.