Čudež pestrosti v afriškem tektonskem jarku

Afrika velja za eno najstarejših celin sveta. Je osnovni del Pangee, od katere so se v geološki zgodovini odcepljali posamezni deli današnjih kontinentov. Geološko je zdaj le slabo aktivna, vendar z eno samo veliko izjemo.

Vzhodno Afriko od severa proti jugu seka orjaški veliki tektonski jarek, ki je nekoč Afriko razdelil na dva dela. Tektonski jarek se začne v južni Siriji, gre po dolini reke Jordan, se nadaljuje v Akabski zaliv in Rdeče morje. V Eritreji zavije v Afarsko depresijo in se skozi Etiopijo nadaljuje na območje velikih jezer in se konča na Tanzanijski obali.

V Etiopiji je tektonski jarek podoben veliki dolini s strmimi robovi. Na dnu dolin je sorazmerno milo podnebje, pokrajina je polna jezer in številnih gozdov. V tem svetu smo se razvili človečnjaki in prav od tod smo se pred milijoni let odpravili na pot, ki nas je popeljala v vsak kotiček tega sveta.

Prav jezera so pravi magnet za vsakršno življenje v tem tropskem svetu. Vanje se stekajo reke, ki tu končajo svojo pot, saj jezera nimajo odtoka do morja. Glede na sestavo vode so zelo različna, ta pa odloča o naravi življenja v jezeru. V tektonskem jarku namreč izvirajo številni vrelci, ki nekatera jezera naredijo slana, druga bazična, tretja kisla. Nekatera pa so napolnjena z vodo, ki je mešanica vseh prej naštetih. Tako nekatera jezera dobesedno vrvijo od življenja, kot na primer jezero Chamo. Druga, ki so dostikrat v neposredni bližini, kot denimo jezero Abaya, pa so koktajl strupov in tako rekoč mrtva.

Bitke za višavje

Jezero Zway, približno sto kilometrov južno od Adis Abebe v Etiopiji na meji med zveznima državama Oromia in Zvezno državo južnih narodov, narodnosti in ljudstev, je tako eno izmed sladkovodnih in tako prekipeva od življenja. Jezero ima obliko nepopolnega pravokotnika s približnimi dimenzijami 31 x 20 kilometrov in skupno površino 440 kvadratnih kilometrov. Jezero napajata reki Meki in Katar. Devet metrov je največja globina in je glede na površino zelo plitvo. Prav podnebje v Afriki je v zadnjem stoletju pred hudo preizkušnjo. Postaja namreč vse bolj sušno. Pozorno oko nad obalami jezera opazi police, ki so znak nekdanjega višjega vodostaja jezera.

Veliki tektonski jarek je sorazmerno lahko prehoden in zato ena izmed pomembnih prometnic Etiopije v smeri sever–jug. Prvotno je bilo območje jezera poseljeno z ljudstvom Gurage, ki je – kot preostala Etiopija – v 4. in 5. stoletju prevzelo krščansko vero. Na tem področju so živeli do 16. stoletja, ko se je začela serija dolgotrajnih vojn med Etiopci in muslimani pod vodstvom Ahmeda Levorokega, ki je poskušal zasesti Etiopsko višavje.

V spopadih so se preživele Gurage zatekli na pet otokov na jezeru, obale pa je poselilo ljudstvo Oromo, ki se je v tem času preselilo iz današnje Kenije in je deloma prevzelo islam. Toliko večje je bilo presenečenje krščanskih Amharcev, ki so konec 19. stoletja muslimanom vrnili udarec, se spustili z višavja in osvojili meje današnje države. Na otokih jezera Zway so našli potomce preživelih Gurag, ki so kljub tristoletni izolaciji ohranili krščanstvo.

Pazljivo ob obali

Prihod do jezera je prava paša z oči. Z višavja se je treba spustiti skoraj tisoč petsto višinskih metrov v tektonski jarek. Savana je pokrita z redkim gozdom, med katerim se svetlikajo vodne površine. Pokrajina je razmeroma sušna. Toliko, da se naokoli potepajo vrtinčaste tvorbe in tvorijo prašne stebre. Vsenaokoli so bivališča termitnjakov, ki kot nekakšni dimniki segajo tudi do pet metrov v višino.

Edino večje naselje v okolici je mesto Ziway, ki je prav takšno kot številna druga v Etiopiji: neorganizirana tvorba z blatom ometanih lesenih zgradb, pokritih s pločevinasto streho. Stranske ulice so blaten trak zemlje, glavna prometnica pa ima sledove pred mnogo leti položenega asfalta. Začetek ne obljublja kaj dosti, zato pa je samo jezero pravo nasprotje.

Obale Zwaya so v celoti porasle s trstičjem in drugimi vodnimi rastlinami, zato je treba poznati pot, da se pride čisto do neporaslih jezerskih brežin. Čeprav je jezero videti čisto priljudno, je treba biti pazljiv. V vodi je množica rib, s katerimi se hranijo nilski krokodili, z vodnim rastlinjem pa povodni konji. Oboji so znani po neprijetnem značaju in prehranskih navadah. Torej pazljivo, nikoli namreč ne veš, kaj se skriva pod motno gladino jezera.

Zanimivi marabu

Jezero je znano po številnih pticah. Tudi po selivkah, kot so na primer štorklje, ki so mesto prezimovališča našle na dolgi poti iz Evrope. Na jezeru pa je seveda mogoče videti tudi številne ptice, ki jih doma ne poznamo. Zanimivi so pelikani. Ti ponavadi lovijo v skupinah in organizirano v obroč v plitvino spravijo ribe, kjer jih nato brezkompromisno polovijo. Z ribami se hranijo tudi številne vrste rac in čapelj. Nato pa na vrsto pridejo tiste kapitalne vrste ptic.

Marabu je prav gotovo ena izmed njih. Pravzaprav spada med štorklje, a zaradi prehranjevalnih navad bolj spada med mrhovinarje. Tisto, kar posebej preseneti, je oblika marabujevih nog. Ko ptica počiva, namreč spodnjih okončin ne spodvije nazaj, ampak naprej. V zraku je graciozna, čez krila meri dobra dva metra in pol, na tleh pa deluje kar nekoliko grozljivo. Glavo in dolgi kljun ima namreč gola, da se izogne okužbam, ko sega v mrhovino in se poskuša dokopati do drobovine. Ena izmed njenih značilnosti je tudi velik mehur na vratu. Ko je ptica razburjena oziroma spolno aktivna, se napihne na večkratno običajno velikost in postane povsem rdeča.

V zraku pa se ptica sreča še z enim lepotcem. Afriški ribji orel zavzema enako življenjsko nišo kot njegov bolj znani ameriški sorodnik orel jezerec. Velika ptica leti nizko nad jezersko gladino. Tam, kjer ljudje vidimo enakomerno rjavo barvo, orel vidi marsikaj več. Hiter gib, dotik vode in orel odleti naprej z ribo, ki jo je zgrabil med letom. Kot mladič je sicer afriški ribji orel rjavkasto bel. Odrasli primerki pa so preprosto čudoviti: krila postanejo črna, rep, glava in vrat pa snežno beli.

Malo znana jezera v etiopskem delu velikega afriškega tektonskega jarka so tako res edinstvena paša za oči. Znamenitosti sicer postajajo vedno bolj ogrožene. Prebivalstvo v Afriki še vedno hitro narašča, ljudje zato potrebujejo vedno nove življenjske vire in posledice so lahko usodne tudi za čudovito naravo.