Dizajnerski in butični hoteli

Odsevati morajo duh okolja, v katerem stojijo, in gostu ponuditi doživetje nečesa novega.

Objavljeno
09. oktober 2012 19.01
Petra Grujičić,  Panorama
Petra Grujičić, Panorama

Termin butični hotel sta si pred tridesetimi leti izmislila Američana Steve Rubell in Ian Schrager, očeta razvpitega newyorškega nočnega kluba Studio 54, ki je zaradi slavnih gostov, razvratnih zabav in izobilja drog postal legendaren, četudi je življenje v njem kipelo le kakšni dve leti in sta njegova lastnika zaradi davčne utaje pristala v zaporu.

Iz poslovnega poraza je vzniknila nepričakovana nova priložnost. Ko sta se ponovno znašla na prostosti, so ju nenadoma začeli motiti veliki hoteli brez duše in značaja, ki so po tedanjih pravilih morali imeti vsaj 250 sob, da so jih sploh začeli graditi, in v katerih sta se počutila, kakor da bi spala v nakupovalnem centru. S spominom na nore zabave nekdanjih dni sta si želela hotel, ki bo podoben butiku in bi bil pisan na kožo njuni generaciji. Ker ga ni bilo, sta ga naredila sama.

Morgans, prvi butični hotel

Vrata je odprl leta 1984 v New Yorku. Odtlej jih je zrasla cela vrsta, Rubell in Schrager pa sta si predstavljala, da se bodo ljudje v njih družili, zato sta skladno s svojimi pogledi na svet hotelske avle spremenila v gledališke veže, hodnike razsvetlila le za silo in sobe opremila dizajnersko, a ravno prav čudaško. Skupaj z odlično hrano, izbrano pijačo in sodobno plesno glasbo so njuni butični hoteli, povsem drugačni od vsega, kar so takrat poznali, zablesteli v vsej svoji nenavadni individualnosti in nepovratno spremenili hotelsko industrijo.

»Pred tridesetimi leti so bili vsi hoteli enaki. S Stevom sva poskušala najti alternativo. Opremila sva jih stilno in za ljudi najine generacije. Naredila sva jih zabavne, z dobro hrano in pijačo. Danes pa so vsi hoteli, četudi so izboljšali svoj dizajn, spet videti enako. To je začarani krog,« je Schrager razmišljal v nekem intervjuju o novih časih, ko se po njegovem z dizajnom pretirava in je luksuz preveč dostopen, sočasno pa vsi hotelirji le posnemajo in nihče ne išče novih poti.

Sam je podjetje, ki sta ga ustanovila s Stevom Rubellom (ta je umrl za aidsom, leta 1989), leta 2005 zapustil, vendar še naprej vztraja pri svojem videnju estetike. Z novimi sodelavci poskuša »provocirati« in hoditi po oblikovalskem robu, medtem ko je za njegove kolege dovolj že, da so njihovi butični hoteli majhni, stojijo na odličnih lokacijah, so izbrano opremljeni in gostom ponujajo to, kar v naglici vsakdanjosti pogrešajo – odlične storitve in umirjeno okolje.

Izbrana oprema šele prvi pogoj

In če se butični hoteli razvijajo vsak v svojo smer, se dizajnerski medsebojno povezujejo, a ohranjajo neodvisnost. Oblikovalski podpis na notranji opremi namreč že dolgo ni več zagotovilo uspeha, kakor pravi Nemec Claus Sendligner, ustanovitelj in vodja podjetja Design Hotels, ki pod svojim okriljem združuje več kot dvesto hotelov v več kot štiridesetih državah sveta.

»Dizajn ni več konkurenčna prednost, temveč minimalna zahteva,« je izjavil pred časom mož, ki upravlja ladjo, na krov katere se vsako leto poskuša vkrcati kakšnih štiristo hotelirjev. Sprejme jih le peščico, tiste najbolj ustvarjalne, strastne in avtentične, saj bodo le takšni zmogli svojim gostom pričarati nepozabne trenutke, ki so bistvo oddiha, in jim ponuditi vse, kar od dizajnerskega hotela pričakujejo.

Izbrana oprema je namreč šele prvi pogoj, da si hotel pridobi naziv dizajnerski. Poleg tega mora biti odsev okolja, v katerem stoji, in gostu ponuditi doživetje nečesa novega in presenetljivega. Vpet mora biti v lokalno dogajanje, gostom omogočiti stike z domačini in jim razkriti skrivnosti mestnega vrveža, o katerih turistični vodniki ne poročajo.

Vzdušje v hotelu mora samodejno vabiti k druženju, hkrati pa mora osebje gostom zagotoviti mirne kotičke, v katerih bodo lahko razmišljali ali delali. Ker v sodobnem svetu marsikdo ne more več dosledno ločevati zasebnosti od službe, morajo biti hotelske sobe opremljene za prijetno preživljanje dnevov, ne le prenočevanje, brezžični internet pa je tako samoumeven kakor tekoča voda.

Vedeževanje in sproščanje s šamanom

Claus Sendligner, ki je bil nekoč predstavnik za stike z javnostmi nočnih klubov, je leta 1991 odprl lastno potovalno agencijo in dve leti pozneje ustanovil podjetje Design Hotels, je delo in zasebnost prepletel v Mehiki. Dve tretjini leta preživi na plažah Tuluma, daleč stran od sveta, a z internetom nenehno povezan z njim.

Z letalom je lahko kaj hitro v središču poslovnega dogajanja, na primer v svoji pisarni v Berlinu, ali se poda na zasebno raziskovanje sveta. In čeprav je videl že toliko, povsod, kamor gre, še vedno odkrije kaj novega. Ker to tudi išče.

Zato tudi od hotelirjev, zbranih pod svojim okriljem, pričakuje, da bodo nenehno iskali tisto, kar je značilno le zanje, in to ponudili svojim gostom. Vedeževanje, na primer. Ali pa sproščanja s šamanom, morda posvetovanje s homeopatom. To je sicer dizajnerski približek zdravstvenemu turizmu in tisto, po čemer se ti hoteli razlikujejo od navadnih, ki ponujajo kopanja, masaže, kopeli in podobno.

Poudarjeno zeleno

»Zeleno« razmišljanje je danes standardno, v dizajnerskih hotelih pa mora biti tudi poudarjeno – iz česa so narejena čistila, ki jih uporabljajo, kje in kako je zrasla hrana, ki jo strežejo, ločevanje odpadkov ...
Ob vsem tem morajo dati gostom občutek, da bivajo pri prijateljih, ki so jim vedno na voljo, da jim razkažejo mesto. Pri nas smo prvi dizajnerski hotel Vander Urbani Resort s 16 sobami dobili pred kratkim.

Gostje naj bi se s hotelom po možnosti poistovetili tako, da jim v spominu ne bi ostala država, v kateri so bili, temveč hotel, v katerem so bivali, podobno kakor Evropejcem 19. stoletja, ki niso potovali po svetu, temveč »po hotelih«. Kljub temu pa je danes težko izbrati najljubše ali najboljše butične in dizajnerske hotele, malo zaradi osebnega okusa in malo zaradi njihove precejšnje različnosti.

Tovrstnih lestvic je veliko, a se medsebojno razlikujejo, četudi se vsi, ki jih sestavljajo, trudijo upoštevati lokacijo, notranjo opremo, vzdušje … Kakor gostje jih tudi oni na koncu gledajo vsak s svojimi očmi.  časih so ljudje odšli na dopust nekajkrat na leto, zdaj si številni to lahko privoščijo le enkrat ali še redkeje. Vendar takrat vedo, kaj hočejo.

Morda majhen, domač in intimen hotel z vtisnjenim oblikovalskim pečatom, ki se ga drži pridevnik butični ali dizajnerski, pa četudi je dražji? Pogosto, zato je tovrstnih hotelov vse več in razlik med njimi vse manj. Vsaj na prvi pogled, kajti v hotelirstvu butične in dizajnerske hotele še vedno dosledno razlikujejo.