Dovžanova soteska v novih oblačilih

Celostna ureditev enega najlepših naravnih spomenikov v Sloveniji je izvrstna turistična priložnost in dober zgled.

Objavljeno
24. september 2013 12.16
Marjana Hanc
Marjana Hanc
Dovžanovi soteski, eni najbolj zaspanih Trnuljčic slovenskega turizma oziroma neizkoriščenemu biseru narave, kot ji pravijo v Tržiču, se po koncu »celostne ureditve« obetajo bolj razgibani časi. Dovžanka dobiva nov delovni gvant, trdnejšo dušo in krepkejše srce ...

Slikoviti soteski nad Tržičem eni rečejo Dolžanova, drugi Dovžanova. Ena najlepših naravnih in geoloških znamenitosti je dobila ime po kmetu, ki je imel domačijo pod Košuto. Ali je imel v priimku črko l ali v, se ne ve, Tržičani izgovarjajo v.

»Ni pretirano obiskana, ni nasmetena in želimo, da taka tudi ostane,« je bil ob ogledu v Dolini vznesen tržiški župan Borut Sajovic.

Kam spadajo te rožice?

Manj kot dveurni pohod po razgledni poti, ob kateri so za 150.000 evrov (62.500 evrov bo prispelo iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja) s poprejšnjim naravovarstvenim soglasjem, vodnim soglasjem, soglasjem gozdarjev in lastnikov zemljišč obnovili ograje, most, klopi, zamenjali table, uredili razgledišče, napeli jeklenice, nas je pisana druščina, v kateri so bili od šolarjev do, po videzu sodeč, čilih sedemdesetletnikov, začela na parkirišču v vasici Čadovlje, kjer so prve tri razlagalne table. Vodnik Alojz Hostnik je s poljudno razlago o Karavankah, kamninah, starih od 250 do 300 milijonov let, ki da so tu postavljene skoraj navpično in so še bolj trdne, tako da je Tržiška Bistrica še težje izdolbla sotesko, pa tudi o rastlinju in živalstvu ter trdoživem ljudstvu pritegnil poslušalstvo. Kam spadajo te rožice? Bi jih pričakovali bolj visoko v hribih, kajne? Na hladnih skalnih stenah v Dovžanovi soteski zaradi neugodnih razmer za rast uspevajo za alpski prostor značilne rastline, med njimi so tudi avrikelj, Zoisova zvončnica, gorski srobot, rumeno milje ... Pestra kamninska podlaga je vzrok, da so se razvile redke gozdne združbe: na Borovi peči iz kremenovega konglomerata je izjemen ekosistem, na prisojnih apnenčastih tleh rastejo mali jesen, črni gaber, rdeči bor in resa.

Posebnost vasice Čadovlje je z odlokom občine Tržič zavarovana Jamenšnikova domačija, ena redkih v okolici Tržiča, ki so ohranile značilnosti karavanškega kmečkega stavbarstva. Blizu hiše so v 19. stoletju postavili manjšo zidano sušilnico za lan in sadje, tako imenovano paštbo (izpeljanka iz nemške besede Badstube, kar pomeni kopalnica), ki je edina obnovljena v Dovžanovi soteski. V njej je zdaj informacijska točka, v kateri se poučimo o kamninah in naravnih znamenitostih soteske in tudi, kako iz modrih cvetov nastane laneno predivo ter kako so v okolici Tržiča lan trli vse do 1895, ko je začela delovati predilnica in tkalnica. Pri Godnavu so ga v manjšem obsegu trli z orodjem, podobnim škarjam, da so dobili mehko predivo, vse do sredine 20. stoletja. Tukaj nekoč niso imeli veliko polj, glavna dopolnilna dejavnost pred 150 leti je bila predelava lanu,« je pojasnil vodnik Alojz, ki običajno spomladi in jeseni opravi po deset vodenj po razgledni poti od Čadovelj do Razstavno-izobraževalnega središča v Dolini. To je sicer odprto le v lepem vremenu in le ob koncu tedna med 11. in 18. uro, za organizirano vodenje po soteski in okolici s turističnimi vodniki pa se je mogoče prijaviti tudi ob drugih dneh.

Povsem nova Bencetova pot

Mimo paštbe smo se odpravili po razgibani poti in se vmes ustavljali ter poslušali razlago o kamninah: kremenovem peščenjaku, trbiški breči, ki je dobila ime po mestu Trbiž v Italiji, pa o podjetnih domačinih, ki so izdelovali bruse in jih hodili prodajat v italijanske dežele, o tem, kako so fosili zašli na tržnice na Dunaj ... Prave korenine in kaveljci se nismo ustrašili niti odseka v najožjem delu soteske čez razgledno skalo. To je prava plezalna smer, ki pa je na novo speljana tako, da jo lahko premaga vsakdo, če le nima težav z višino. Čez 26 jeklenih stopnic se je treba spustiti, ob njih so napete jeklenice. »Mnogo bolje je tu kot pa na poti na Triglav, le paziti je treba, kam stopite!« so razložili alpinisti, ki so ob najbolj adrenalinskem doživetju skrbeli za varnost.

Razgledi po soteski so zares čudoviti. »Mislim, da bi bil Filip, po katerem se po novem imenuje ta del poti, vesel in zadovoljen!« je glasno povedal možakar, ki je Ta Črnega, Filipa Benceta, izkušenega gorskega reševalca, gornika, alpinista, inštruktorja letalca in fotografa, ki ga je pred dobrimi štirimi leti, aprila 2009, v severni steni Storžiča pokopal snežni plaz in ga odnesel po skalnem žlebu, tudi osebno poznal. Planinci ga spoštujejo še danes predvsem zaradi njegovih alpinističnih dosežkov: bil je član enajstih odprav v Himalajo, Rusijo in Južno Ameriko. Leta 1989 je stal na vrhu osemtisočaka Šiša Pangma, po severni steni Storžiča pa se je povzpel več kot tisočkrat. V štirih desetletjih je preplezal 4440 smeri, od tega skoraj 180 prvenstvenih. Treniral je dobesedno ob hiši, kjer je sam opremil zahtevno plezalno smer. No, osebno pa mi je ostal v spominu kot dolgoletni predsednik Krajevne skupnosti Dolina - Jelendol, ko si je prizadeval za razvoj in oživitev Dovžanove soteske. »Po naravnih danostih smo zagotovo najbogatejša krajevna skupnost v občini Tržič in Dovžanova soteska je svetovno znani biser, a služi le občini za njeno promocijo, nam pa ostajajo samo smeti. Želimo si človeka vredno življenje. Hočemo, da se popravi poškodovana cesta, da se uredi vodovod v Dolini, ki je dotrajan in je zaradi nevarnosti epidemije tik pred zaprtjem,« še zdaj v meni odzvanjajo njegove besede izpred osmih let.

Ko smo se sprehodili mimo idiličnega zaselka Na Jamah, ki premore osem hišnih številk, je vodnik Alojz opozoril, da so v teh zdaj ličnih hišicah nekoč živeli bajtarji, ki niso imeli svoje zemlje, zato so se ukvarjali z mlinarstvom. Zato pa so imeli pod hišo vsak svoj vodovod, saj jim je voda dobesedno tekla pod ognjiščem ... Eden od udeležencev pohoda je pokazal na zapuščeno hišo. »Tu ni zdaj nikogar, nazadnje pa sta v njej živela Filip in njegova mati. No, ženica je zdaj menda v domu starejših!« je vedel povedati možakar. A prazna je bila tudi sosednja hiša ... Nekaj metrov proč je plezalna stena. »Filip je treniral dobesedno ob hiši, kjer je sam opremil zahtevno plezalno smer na 30-metrskem plezališču. Seveda, tu še plezamo, to je pravi plezalni vrtec,« so potrdili alpinisti.

Že letošnje vroče poletje so marsikateri Tržičani izkoristili za namakanje v Tržiški Bistrici, kajti tržiško kopališče je bilo zaradi napovedanega rušenja zaprto. Od 500 do 600 se jih je menda hladilo v soteski ob reki, ki se je avgusta baje segrela celo do 19 stopinj Celzija. Na prehodu v jesen so gozdovi v Jelendolu zanimivi za gobarje in domačini vedo povedati, da nekateri nimajo nobene mere. Celo z avtodomi se vozijo in dobesedno plenijo po gobjem bogastvu, zato ne le na občini razmišljajo, da bi podobno, kot so to storili v bližnjem Lomu, pred vhodom v Dovžanovo sotesko postavili zapornico in pobirali vstopnino. To ne bi bilo nobeno zaslužkarstvo, ampak bi z denarjem, ki bi se natekel, postopoma obnavljali cesto, lažje bi bilo tudi vzdrževanje infrastrukture v soteski, za katero občina Tržič na leto nameni približno 12.000 evrov ... No, ko sem o domnevnih požrešnih avtodomarjih (menda imajo najbolj na piki Italijane, op. a.) povprašala na gozdno inšpekcijo, sem izvedela, da je to bolj izgovor domačih gobarjev, ki da svoje gobarske strasti nimajo pod nadzorom!

O Bogu in Jelendolu

Dovžanovo sotesko obišče na leto 3500 registriranih obiskovalcev, med njimi je največ šolarjev, po ocenah pa vsaj še 10.000 individualnih obiskovalcev. Zadeva bi morala začeti sama živeti, zgraditi bi bilo treba gostinski objekt, pobirati vstopnino in zaračunavati parkirnino, kar bo zdaj, ko je pot obnovljena in bo mogoče dobiti tudi kakšno zgibanko, veliko bolj upravičeno, razmišljajo na občini Tržič, kjer pa morajo pred tem seveda sprejeti ustrezen odlok.

Predsednik krajevne skupnosti Dolina - Jelendol Jože Steiner je zadovoljen, da je vaški vodovod prevzela Komunala Tržič in ga tudi obnovila, skrbi pa ga, ker na tem območju živi le še 200 predvsem starejših. Na začetku septembra je službe zaradi stečaja Tokosa izgubilo več domačinov, sečnja v Bornovih gozdovih, kjer so mnogi delali kot gozdarji, je po sporu z direktorjem in Bornovimi dediči ustavljena, le podjetje Megales opravlja sanitarno sečnjo. Brezposelnost, brezperspektivnost?? »Tukaj domačini radi rečemo, da živimo z naravo in da smo hkrati tudi od Boga pozabljeni. Mogoče je Bog določil, da je ta oaza Jelendol,« se sprašuje mlada domačinka Sara, ki (za zdaj) pravi, da za nič na svetu ne bi zapustila svojega kraja.

Občina ne skriva, da bi rada dobro prakso Roženvenske poti, ki je povezala kraje in ljudi pod Dobrčo, preslikala tudi v Jelendol, Dolino in Čadovlje. Župan Borut Sajovic tako poimensko izziva domačine, naj se lotijo turizma, naj pripomorejo k ponudbi in se ne zapirajo za svoje plotove. »Tona (Anton Meglič) iz Doline ima med vsemi tržiškimi čebelarji največ priznanj za svoj med, na Dolgih Njivah pridelajo odlično maslo, pri Cerkovnikovih delajo okusne slaščice, danes bodo vsi, ki bodo šli po razgledni poti, pokusili bržole iz jarca, ki se je pasel na Kofcah ... Te zgodbe o turizmu tu še ne poznajo, a se je učijo,« pravi župan in sklene, da je bilo že pred več kot desetimi leti z naravovarstveniki dogovorjeno, da Dovžanova soteska ni namenjena samo čmrljem, rožam in skalam, ampak tudi ljudem.

No, bomo preverili čez pet let!