Dva tedna po stopnicah 
gor in dol – z ladjo!

Odpravili smo se na sever Anglije. Pritegnili so nas – plovni kanali. Odločili smo se, da po njih dvakrat premagamo Peninsko hribovje. Za tako imenovani Peninski krog smo imeli na voljo le 14 dni. Upajmo, da dovolj za oris zgodovine angleških plovnih kanalov. Lesley in John, lastnika majhne marine v bližini Blackburna, sta nam pomahala v slovo, ko smo odrinili proti Manchestru. Pred tem, po velikosti drugim največjim mestom v Angliji smo kmalu naleteli na prvi gradbeni čudež – Bartonov obračalni akvadukt, ki sega prek plovnega kanala Manchestra oziroma reke Irwell. Zgradili so ga davnega leta 1890. Videti je kot velika kad, dolga 72 metrov in težka 1450 ton. Stoji na »nogi« na otočku sredi reke. Ko ga odprejo zaradi prehoda velikih ladij, kanal in »kad« na obeh straneh zatesnijo, akvadukt pa se poln vode obrne vzporedno z reko. Zdaj ga obračajo elektromotorji, ko so ga zgradili, je bil na otočku postavljen velikanski parni stroj.

Dve uri skozi predor

Po postanku v marini v središču Manchestra smo se lotili prvega vzpona na Penine, eno najstarejših evropskih grudastih gorovij iz silurja v paleozoiku. Po dveh dneh plovbe in veliko odprtih ter zaprtih zapornicah smo pripluli do predora Standedge, najdaljšega in najvišjega kanalskega predora v Angliji. Dolg je 5210 metrov, leži 197 metrov nad morjem, gradili pa so ga 17 let. Ko so železnice v boju za tovor premagale kanale, so po drugi svetovni vojni tudi ta predor prepustili pozabi, vendar je močno gibanje za ohranitev tehnične dediščine pripomoglo, da so ga leta 2003 obnovili za turistični promet.

Dveurna plovba skozenj je posebno doživetje. Reflektor na premcu ladje nikakor ne more razbiti črno črne teme. Zidovi so dvajset centimetrov od roba ladje, večinoma so izklesani v živi skali. Pri plovbi nam je pomagal pilot British Waterwaysa, ki je opozarjal na ožine, ovinke in druge nevarnosti. Ko smo v daljavi končno zagledali dnevno svetlobo, smo vedeli, da nas zunaj čaka »odrešitev« v obliki vrčka pravega angleškega piva.

Od Standedgea smo se spustili do reke Calder, po kateri smo pluli s tokom do sotočja z reko Aire. Po njej smo pripluli do Leedsa, skoraj milijonskega mesta na osrednjem severu Anglije. Tam se začenja kanal »Leeds in Liverpool«, s katerim smo se še drugič povzpeli čez Penine.

Dvig za 18 metrov

Najpogostejša naprava na angleških kanalih je seveda zapornica, ki dviga ali spušča ladjo z enega nivoja do drugega. Posebna oblika zapornic je »stopnišče«, ko je več zapornic povezanih v celoto. Najbolj znano stopnišče v Angliji je Bingley 5, zgrajeno že davnega leta 1774. Pet povezanih zapornic dvigne ladjo kar za 18 metrov. Komore zapornice so narejene iz kamnitih blokov, vrata pa iz hrastovine. Ob zapornici in pod njo je zapleten sistem povezovalnih kanalov in loput, ki omogočajo prehod vode iz ene komore v drugo. Za celoten postopek skozi znameniti Bingley 5 smo porabili kar 50 minut.

Do zadnjega čudeža angleških kanalov, nasipa pri mestu Burnley, smo prispeli ob koncu vodnega popotovanja. Mesto leži v dolini med dvema hriboma. Razdalja med kanali na enem in drugem hribu je okroglih tisoč metrov. Tehnologija 18. stoletja je zapovedovala, da so tam zgradili nasip. Pri gradnji so morali pripeljati ogromno gradbenega materiala, kar ni bil majhen zalogaj, glede na dejstvo, da so uporabljali le vozove s konjsko vprego. Nasip je širok 20 metrov, gradili so ga osem let. Mesto Burnley je presekal na pol, zato so na sredini nasipa zgradili akvadukt, pod katerim je potekala edina cesta med razdeljenim mestom.

Naša tokratna avantura se je tako pri Burnleyju kar prehitro končala. Ko smo se po dveh tednih približali začetnemu položaju, je v glavah, fotoaparatih in kamerah ostalo veliko slik. Križarjenje po angleških kanalih je vsekakor nekaj posebnega, zato se že pripravljamo na novo podobno ladijsko pustolovščino.