Erzelj: sledi kačjemu pastirju, pa se ne boš izgubil

Med zaselki in studenci na Erzelju. Voda je glavna tema zanimive učne poti, ki so jo pred kratkim odprli v deželi vina.

Objavljeno
16. november 2011 16.29
Posodobljeno
16. november 2011 17.00
Katja Željan, Nova Gorica
Katja Željan, Nova Gorica
Globoko med vipavske griče bo treba, če hočete priti v Erzelj. A domače štirne, studenci in izvirki hladne pitne vode, o kateri gre glas, da je zdravilna, vam bodo bogato poplačali trud. Našli pa boste še vsaj trideset vrst kačjih pastirjev, hribskega urha in močerada, ki marsikje izginja, na Erzelju pač ne. Tam je vode v izobilju.

Voda, kot že rečeno, je osrednja zanimivost krožne učne poti, prve tovrstne v vipavski občini, ki so jo odprli pred kratkim.

Pot so poimenovali Med zaselki in studenci, po dveh najbolj prepoznavnih lastnostih Erzelja, vasice s približno sedemdesetimi dušami.

Najprej k vodi. V preteklosti so jo vaščani ob deževju spretno lovili v domače »štirne« (vodnjake) in kale za napajanje živine, ki pa jih danes, žal, ni več. Hladno pitno vodo so zajemali tudi v številnih naravnih izvirih. Nekateri, katere so obzidali, so danes lepo obnovljeni. Vodo so prenašali v lesenih »brentačah« ali jo vozili v lesenih »beriglah«.

Ženske so prale perilo v bližnjih potokih, izvirki in priročni kali v vinogradih pa so služili tudi za pripravljanje škropiv. Še danes velja voda iz izvirkov za zdravilno. Kot pravi Zorka Stegovec Vidmar, vodja projekta, so prav izvirki in studenci domačinom omogočili preživetje, ko še ni bilo vodnjakov.

Prebivalci Lenivca in Tabora, dveh zaselkov Erzelja, so za pitje in kuho uporabljali vodo iz izvira Pod Pajšto. Studenec je dobil ime po »pajšti«, kamnitem oboku, ki varuje studenčnico in jo ohranja čisto. Blizu zadnjih hiš v gozdu najdemo obnovljen studenec, obzidan s kamnom, pod njim pa izvir Zlata voda, ki se izliva v Slapenski potok.

V Vovkih – zaselku, kjer se vas pravzaprav začne – je še več izvirov. Prvo »štirno« zagledamo že ob prvi domačiji, drugi je ograjen Uršcev studen'c, najpomembnejši izvir pa je Mekuš, saj so iz njega speljali celo vodovod.

Nekoč so si lasten vodnjak lahko privoščili le redki, drugi so zajemali iz vaškega vodnjaka sredi naselja ali pa so uporabljali kapnico. Mojstri so podzemni del vodnjakov zgradili iz kamnitih kvadrov, špranje pa zamašili z ilovico. Zgornji vodnjaka je bil po navadi krožne oblike, sestavljen iz kosov obdelanega apnenca, ki so jih kamnoseki okrasili še z različnimi liki.

Številna znamenja

Ob vodnjakih se je spletla tudi marsikatera zanimiva zgodba, ki sega daleč v zgodovino. Eno takšnih pripoveduje Tabor, kjer je stal grad sv. Mihaela, prvič omenjen že leta 1351. Bil je v lasti oglejskega patriarha in v fevdu plemičev Edlingov. Sredi 15. stoletja so na mestu nekdanjega gradu postavili cerkev, nato pa – zaradi turške nevarnosti – ostanke grajskega obzidja utrdili v tabor. Danes so ohranjeni le še cerkev in skromni ostanki obzidja. Podružnična cerkev sv. nadangela Mihaela na Taboru stoji znotraj delno ohranjenega protiturškega tabora. Prvič je bila posredno omenjena že leta 1275, pozidana je bila sredi 15. stoletja in sredi 18. stoletja obnovljena. Nad vhodom boste naleteli na vzidan relief sv. Mihaela iz druge polovice 15. stoletja, cerkev pa obdaja obzidje nekdanjega pokopališča.

V letih 1828–1829 so začeli uporabljati današnje pokopališče, eno redkih, kjer je mogoče na spomenikih najti letnice iz 19. stoletja. Oblikovano je kot kvadrat s poudarjeno centralno osjo, pilastrskim vhodom, kovanimi vrati in kamnitim pilom s Križanim.

Na poti po Erzelju najdemo tudi številna znamenja. Kot povedo domačini, je eno takšnih iz svetlega apnenca izklesano slopno znamenje Na hribu iz leta 1895, s plitkim reliefom Matere božje z detetom in besedilom iz Svetega pisma.

Po ljudskem izročilu so se pri tem znamenju radi ustavljali romarji, ki so hodili k baziliki Marijinega vnebovzetja na Sveto goro. Na 270 centimetrov visokem znamenju boste sicer našli tudi številne slovenske napise. Menda v tej lastnosti znamenje na Primorskem nima primere.

Veliki studenčar

Če boste na novi tematski poti dovolj pozorni, boste izvedeli še marsikaj zanimivega. Ali srečali marsikatero živalco, ki je že dolgo niste. Pot sicer obiskovalcem kažejo oznake z modrim kačjim pastirjem. Izbira seveda ni naključna, saj jih v Erzelju in okolici najdete vsaj trideset vrst. Najpomembnejši – veliki studenčar – je največji kačji pastir v Evropi. Rad ima senčne gozdne potoke. Hribskega urha in navadnega močerada morate prav tako prišteti med znamenitosti...

Približno dve uri dolga pot okrog Erzelja, kjer so naravne in kulturne znamenitosti označili na 22 stebričkih in štirih večjih tematskih tablah, ni naporna. Če pa se odločite za nekoliko daljšo po bližnji okolici vasi, si je treba vzeti malce več časa. Na obeh pa boste spoznali prijazne domačine, ponosne na svojo dediščino, ki jo tudi radi pokažejo.

»Namen projekta je bil obnoviti stare vodne vire na Erzelju. Te vire rabimo še danes, saj je tudi vaški vodovod speljan iz izvira Mekuš. Danes postaja voda vse dragocenejša dobrina, zato je prav, da ohranimo, kar je omogočalo življenje že našim prednikom,« je prepričana Zorka Stegovec Vidmar.

Projekt, vreden dobrih 27.000 evrov, je delno sofinancirala Evropska unija. Vipavski župan Ivan Princes upa, da bo nova tematska pot domačine spodbudila, da tudi zase najdejo kaj dodatnega zaslužka. Dobro bi bilo prelistati še kakšne stare bukve...