Tiskane izdaje
Zgodba o Essauiri se je začela že pred dvema tisočletjema in pol. Kartažanom je uspelo prepluti Herkulova vrata in se usmeriti ob maroški obali proti jugu. Izpostavljena obala pred divjim Atlantikom ne daje dosti zavetja, zato je bil vsak še tako majhen zaliv dobrodošlo pristanišče. Kartažani so tako vzpostavili vrsto oporišč, ki so jim bila za trgovske postojanke. Tu so trgovali z Berberi in pridobivali škrlatno barvilo iz školjk, ki jih je vse polno v bližnjih plitvinah.
Kartažanov že davno ni več, a mesto je preživelo. Za otokom Mogador ležeče pristanišče je bilo namreč prevelika vaba za prebivalce. V 16. stoletju je pristanišče postalo tarča Portugalcev, ki so gradili svoj svetovni imperij na poti proti Indiji. Na Mogadorju so zgradili prvo trdnjavo. Ta stoji še danes in je s celotnim otokom povezana v naravni rezervat. Vsako leto namreč prek celotne Afrike z Madagaskarja v južni Maroko prileti malgaški sokol, da bi na njem gnezdil.
Kako do reda in miru?
Portugalske ambicije, torej ustvariti svoj imperij tudi v Maroku, so se končale s strahovitim porazom in izumrtjem vladajoče dinastije leta 1578. Muslimanski Arabci pa so uvideli strateške prednosti naravnega pristanišča. Prav v tem delu Maroka so se namreč končale transsaharske trgovske poti, ki so prinašale na trg sužnje, slonovino in zlato. Vendar je moralo novo mesto še počakati. V državi je vladala državljanska vojna in vse dokler Aluvitska dinastija, ki še danes vlada Maroku, ni ponovno pripeljala miru v deželo, z gradnjo novega mesta ni bilo nič.
Mohamed III. se je tako v 18. stoletju ukvarjal z resnim problemom. Vedel je, da so trgovci in obrtniki dobri davkoplačevalci. Pa tudi, da prav ti dve skupini sovražita nemir in kaos, ki tako zelo škodita poslom. Nemira v ponovno združeni državi ni bilo več, je pa ležal daleč na odprtem morju. Prav mimo maroške obale so potekale pomorske poti evropskih kolonialnih velesil, ki bi jih lahko kadar koli zamikalo plenjenje bogate Essauire. Dilema je bila torej: če vladar hoče plačila davkoplačevalcev v svojo blagajno, jim mora zagotoviti ustrezne možnosti, vendar pa Arabci tedaj niso bili več v vrhu svetovnega gradbeništva, kot so bili stoletja poprej. Največji strokovnjaki so s svojimi trdnjavskimi gradnjami postali Francozi.
Gradnja nevernega Francoza
Tako je Mohamed III. prišel do salomonske ugotovitve: če želim imeti odlično zavarovano mesto, ki bo varno pred napadalci, moram le najeti pravega arhitekta in vse težave bodo izginile. Torej arhitekta z dežele, ki ima takšne strokovnjake, kot jih potrebujem. Nerodna reč je bila, da ga je lahko našel le med neverniki. Najel je francoskega arhitekta Theodora Cornuta in mu dal sredstva, da je lahko zgradil neosvojljivo mesto, ki bo varovalo prebivalce.
Theodor Cornut je odlično opravil svoje delo. V nekaj letih je ob obali viharnega oceana stalo čudovito mesto Essauira, ki ni nikdar padlo sovražniku v roke. V nekaj letih je postalo glavno maroško pristanišče in konglomerat vseh maroških prebivalcev. V njem lahko še danes srečaš zanimivo kombinacijo prebivalstva: od potomcev črnskih sužnjev, ki so prečkali Saharo že pred stoletji, do plavolasih deklet z modrimi očmi, v krvi katerih se pretakajo geni, ki izvirajo iz Vandalov.
Mešanica treh celin
Essauira pa je na pogled nekoliko nenavadna. Cornut je bil pač Francoz. Mesto je zgradil tako, kot je najbolje znal, vendar pa to ni bil arabski ali berberski slog gradnje. Mesto je zgradil kot Francoz v Franciji in tako je Essauira (arabsko Es Saouira – čudovito zgrajena) postala arabsko mesto, zgrajeno v Afriki na evropski način.
Kot taka je prava paša za oči. V pristanišču je cela vrsta zgradb, ki so podobne portugalskim gradnjam v Lizboni, na otoku Mogador pred mestom je trdnjava, ki je še najbolj podobna križarskim gradnjam z Bližnjega vzhoda. Samo mesto je v 20. stoletju izgubilo pomen in ostalo v svoji srednjeveški podobi, torej obdano z belim obzidjem. Znotraj njega je čudovit labirint uličic, ki vodijo v vseh smereh in iz katerih prideš na prosto bolj po občutku in sreči. Mesto je neverjetno urejeno, brez kakršnih koli smeti in nereda. Z eno samo izjemo. V severnem delu so nekdaj živeli Judje. Tu so imeli svojo lastno, neurejeno četrt, imenovano Mellah. Nekdaj jih je bilo skoraj 40 odstotkov celotnega meščanstva.
Umetniki med topovi
Vendar pa je to tudi zgodba o umirajoči kulturi. Po ustanovitvi Izraela leta 1948 so se Judje skorajda v celoti preselili v novonastalo državo. Za njimi sta ostala veliko pokopališče in četrt, ki se nevzdrževana seseda sama vase.
Vseeno je to le drobna packa v zgodovini. Mesto puhti od življenja in je prava paša za oči. Na obzidju še vedno stojijo topovi, pod njim se ob obali razbijajo mogočni valovi, v mestu pa deluje cela vrsta umetnikov, ki na ulicah predstavljajo svoja dela. V pristanišču je množica modro pobarvanih ribiških bark, ki imajo po stari feničanski navadi na kljunu še vedno narisano oko. Vrhunec doživi vsako leto junija, ko je v Essauiri festival ljudske glasbe. Z vseh koncev sveta se zberejo glasbeniki ter udeleženci koncertov in mesto spet zaživi v svetovljanskem duhu, ki ga spremlja že vsa tisočletja.
