Tiskane izdaje
Samica morskega leva doji mladička pod velikim kaktusom, medtem ko se legvan počasi in nerodno odziblje na drugo stran. Pingvinček raca po visoki skali nad morjem, po strmem obrežju pa mrgoli vse polno rdečih in oranžnih rakcev. Dobrodošli na Galapaškem otočju, vulkanskem arhipelagu, ki je bil Charlesu Darwinu navdih za teorijo o evoluciji in naravnem izboru. Veliki naravoslovec je z ladjo Beagle pripotoval tja leta 1835. Otočje na koncu sveta privabi letno okoli sto tisoč turistov, ki si želijo vsaj za hip vstopiti v svet nenavadnih živali in rastlin, ki ga je Darwin poimenoval »mali svet zase«.
Teorija, ki jo je pozneje obdelal in obrazložil v knjigi O nastanku vrst, večinoma temelji na njegovih ugotovitvah med opazovanjem velikanskih želv, legvanov in drugih redkih živali, ki živijo v teh krajih. Otoki se ponašajo tudi z redkimi rastlinami, ki ne rastejo nikjer drugje po svetu, sicer pa se tudi tukaj razlikujejo od otoka do otoka. Darwin je med raziskavami ugotovil, da so imele živalske in rastlinske vrste skupen izvor, a so morale sčasoma razviti nove lastnosti, da bi lahko preživele v okolju, ki jim ni bilo naklonjeno. Danes vse te živali in ptice, ki so britanskega naravoslovca navdušile s svojo sposobnostjo prilagajanja, potrebujejo pomoč.
Turizem, razvoj, ribolov in divji lov so terjali svojo ceno. Okoljevarstveniki, prostovoljci in usposobljeni vodniki poskušajo znova vzpostaviti krhki ekosistem, ki se razprostira vzdolž ekvatorja – slabih tisoč kilometrov zahodno od Ekvadorja. Pri vsem tem pa morajo okoljevarstveniki sredstva, ki jih otok zasluži s turizmom, deliti z okoli 30.000 prebivalci, od katerih jih večina živi v hudi revščini. Preživljajo se skorajda izključno s poljedelstvom, ribištvom in turizmom.
Osamljeni George se ne da
Pripotovati na Galapagos je razmeroma preprosto. Tja lahko odpotujete z eno od rednih letalskih povezav iz ekvardorskih mest Qiuto in Guayaquil. Po prihodu na Galapaško otočje se turisti vkrcajo na trajekt ali ladjo. Za krajše izlete je treba nujno najeti poklicnega vodnika, poleg tega je na izletih s čolni število potnikov strogo omejeno. Petdnevni ogled lahko obiskovalci začnejo na najbolj naseljenem otoku Santa Cruz z ogledom Fundacije Charlesa Darwina, ki so jo ustanovili leta 1959.
V narodnem parku Galapaškega otočja so našle svoj novi dom tudi številne živali, ki so jih okoljevarstveniki rešili pred neljubo usodo, med drugim je tukaj kar nekaj želv, ki so jih ljudje imeli za hišne »ljubljenčke«. Nekatere imajo v oklepih luknje, saj so jih očitno uporabljali za tarče med strelskimi vajami. Program za zaščito želv, ki lahko živijo 200 let in dosežejo težo do 300 kilogramov, so začeli izvajati leta 1965, potem ko so jih začele vse bolj ogrožati podgane in druge agresivne živali, ki so jih sem pripeljali z ladjami.
Želve so poleg tega ogrožali pirati in kitolovci. Ti so jih na ladje jemali zato, da so imeli na voljo sveže meso, saj lahko živali več mesecev živijo brez hrane in vode. Zdaj okoljevarstveniki zbirajo njihova jajca, jih nameščajo v inkubatorje in nato skrbno spremljajo razvoj. Vsakemu mladičku napišejo na oklep številko, tako da ga lahko pozneje vrnejo v naravno okolje. Mlade želvice ostanejo pod nadzorom, vse dokler ne postane njihov oklep dovolj trden, da jih varuje pred plenilci.
A tudi takšno natančno spremljanje razvoja ima svoje meje. O tem priča zgodba o edini preživeli želvi z otoka Pinta, samcu, ki so ga poimenovali Osamljeni George. Našli so ga leta 1971 in ga preselili v narodni park. Znanstveniki so si dve desetletji na vse mogoče načine prizadevali, da bi ga pripravili do parjenja. Priskrbeli so mu dve samici, ki sta z njim delili ogrado, a niso dočakali potomcev skoraj stoletnega želvjega samca. Ženitni posredniki so menili, da samički nista s pravega otoka, zato so mu januarja letos pripeljali novi lepotici z otoka Espanola – v upanju, da sta si morda gensko bliže z Osamljenim Georgeom in jima bo bolj naklonjen.
Križarjenje
ali enodnevni izleti
Na Galapaškem otočju, ki obsega 19 večjih otokov (od teh je pet naseljenih) in pomorski rezervat, so opazili napredek, potem ko so ga leta 2010 umaknili s seznama ogrožene svetovne naravne dediščine in ga odprli za obiskovalce, ki imajo dve možnosti: lahko se odločijo za križarjenje, med katerim bivajo na ladji, in tako obiskujejo bolj ali manj oddaljene otoke, lahko pa bivajo v katerem od hotelov in se udeležujejo enodnevnih izletov.
Naš prvi se je začel po zajtrku, in to s 45 minut dolgo vožnjo z avtobusom do pristanišča. Tam so nas s čolni prepeljali na jahto, s katero smo potem vsak dan odpluli do katerega od otokov. Med enourno vožnjo do North Seymourja smo ležali na palubi in uživali v soncu. Na otoku, do katerega smo se z jahte odpeljali s čolnom, živi ena največjih populacij burnic. Ta vrsta ptičev ima sloves otoških piratov, saj so znani po tem, da spretno kradejo hrano drugim morskih ptičev. Samčki imajo na vratu rdečo vrečko, ki se med parjenjem tako napihne, da je videti, kot da bo vsak hip počila.
Med hojo po skalnati poti, kjer smo morali dosledno upoštevati oznake, kje lahko stopamo, da ne bi ogrožali paritvenega območja, so nam okoli stopal skakale kobilice. Ptice in druge živali se, kar je presenetljivo, prav nič ne bojijo ljudi, tako da smo jih lahko fotografirali iz neposredne bližine. Vonj po slani vodi se je mešal z vonjem po ptičjih iztrebkih. Ko smo zapuščali otok, smo na klifu zagledali modronoge strmoglavce. Na žalost nismo bili priče njihovemu svatbenemu plesu, med katerim samčki, da bi očarali svoje izvoljenke, visoko dvigujejo noge. Na ladji so nam pripravili kosilo – izjemno okusne ribe na žaru, nato pa smo odpluli proti Las Bachas, beli peščeni plaži na jugozahodu otoka Santa Cruz, ki je znana po gnezdiščih pacifiških zelenkastih želv. Po zraku je neusmiljeno nosilo pesek, nato pa smo doživeli še močan naliv (od januarja do maja traja tukaj deževna doba), zato smo se v zalivu le na kratko ustavili.
V vrtcu morskih levov
Naslednji dan smo med enourno vožnjo do otoka South Plaza med drugim videli plavut morskega vraga, ki se je nenadoma prikazala iz vode. Na otoku je na skalnati poti nad pomolom ležal velik morski lev. Vodnik nam je povedal, da smo prišli v vrtec za morske leve. Veliki samec je varoval mladiče, ki so se zabavali v vodi in po skalnati obali, medtem ko so bili drugi člani kolonije na lovu za hrano. Ob prihodu so nas pozdravili legvani, galeb pa je mirno stal na skali in se nastavljal fotografskim aparatom. Na vrhu enega od klifov smo našli kup kosti – očitno ostanke morskega leva, vodnik pa se je pošalil, da gre za posmrtne ostanke turista iz New Yorka, ki je zaostal za svojo skupino. Ko smo se vračali na obalo, so iz grmovja švigali kuščarji, ves čas smo se morali izogibati legvanom, pri tem pa paziti, da nismo stopili z začrtane poti, sicer bi si lahko nakopali jezo vodnika.
S čolnom smo se tik pred nevihto vrnili na ladjo. Ko je prenehalo deževati, smo se odpeljali v zaliv, kjer smo se lahko potapljali z maskami. Poskakali smo s čolna, nato pa plavali nazaj proti jahti – v družbi morskih levov. Pod nami je plavala jata mavričnih skuš, mene pa je od vsega najbolj navdušil morski pes, ki je spal v pesku.
Otok kot Luna
Zadnji dan smo se ob šestih zjutraj odpravili na dveurno vožnjo do otoka Bartolome, kjer so leta 2003 posneli grozljive prizore filma Gospodar in bojevnik, v katerem je nastopil slavni Russell Crowe. Zajtrkovali smo na ladji in občudovali vulkan Daphne. Ko smo se izkrcali na otoku Bartolome, smo se počutili, kot bi stopili na Luno. Po lesenih stopnicah smo se povzpeli na 120 metrov visok vrh, na katerem stoji majhen svetilnik. Za trud smo bili bogato nagrajeni s prečudovitim razgledom.
Nato smo odpluli do Pinnacle Rock, kjer se je pred nami pokazal čudoviti obelisk – zaščitni znak Galapaškega otočja. Tokrat smo se z maskami potapljali kar v dežju, hkrati pa občudovali pingvine, hobotnice, modro pikčaste ribe in morske zvezde, ko smo plavali proti obali, pa smo videli celo velikega jastoga. Na poti domov nas je do kože premočilo, a smo kljub temu uživali med našim zadnjim kosilom, naslednji dan pa smo se poslovili od čudovite dežele in se vrnili v Quito.
