Tiskane izdaje
Površina Perita Morena tam spodaj v Argentini je podobna ogromni trdnjavi z nazobčanimi vrhovi, ki se vzpenjajo približno 60 metrov nad jezerom s številnimi plavajočimi ledenimi gorami. Perito Moreno je največkrat fotografirani ledenik na svetu, vendar se, medtem ko stojimo pred njim, zavem, da lahko slike le delno predstavijo veličastno podobo ledene divjine. Smo namreč sredi ledene pokrajine, v kateri slišimo, kako se lomijo in odmevajo ledene ploskve, ledenik pa se počasi pomika naprej.
Padajoča sreča
Južno Argentino smo obiskali, da bi uživali v pogledu na ledenike in gorsko pokrajino. Pokanje postaja vse glasnejše in nenadoma začnejo z ledenika padati velikanski kosi. Ledeni stolp v velikosti dvajsetnadstropne stanovanjske zgradbe se počasi loči od ledene gore in zgrmi v vodo približno 500 metrov stran od nas. Sledijo mu še drugi kosi in padajo v vodo več kot minuto, zato lahko opazujemo, kako v njej nastaja ducat novih manjših ledenih gor. Odpadanje kosov ledu je nekoliko podobno ugrezanju peska na strmi sipini, ki smo jo preplezali nekaj dni prej na argentinski obali.
Perito Moreno je eden najlaže dostopnih velikih ledenikov in je ostal razmeroma nespremenjen, medtem ko so se ledeniki po vsej Patagoniji v zadnjih desetletjih hitro zmanjševali. Vsak odpadli kos ledu, ki je moral prepotovati dolgo pot s pobočja gore, je razkril, da se za njim skriva sinje modra stena. Povedali so nam, da je včasih treba zelo dolgo čakati na padajoče kose, zato smo imeli srečo, ker smo jih zagledali le nekaj minut po tem, ko smo prispeli. Posedali smo po stezah, uživali v hladnem zraku in si ogledovali ledenik z različnih zornih kotov. Začelo je rositi, zato smo se umaknili v bližnji lokal in naročili vročo čokolado.
Led od rok do rok
Naslednji dan smo si z ladjo ogledali ledenike ob jezeru Argentino. Tu jih je več deset, ki nastajajo zaradi velikega, z ledom pokritega območja na jugu Patagonije v Andih med Čilom in Argentino. V jezero Argentino se zlivajo velike količine vode, ki odteka z ledenikov, nato pa se po reki Santa Cruz izliva v Atlantski ocean.
Na katamaran s približno 200 potniki smo se vkrcali v pristanišču Punta Bandera. Zaradi vetra je bil zrak zelo mrzel, zato smo se najprej skrivali v kabini, nato pa smo si nadeli volnene kape in šale ter se odpravili na palubo, da bi si bolje ogledali ledene gore, ki so se bleščale v soncu. Bile so podobne sijočim modrim draguljem kot popolno nasprotje črnim gorskim pobočjem v ozadju. Sonce in jezerska voda sta ustvarila nenavadne kose ledu z ostrimi konicami in zanimivimi krivuljami.
Ko smo se približevali ledeniku Upsala, smo čedalje pogosteje srečevali vedno večje ledene gore, ladja pa se je ustavila, takoj ko smo se znašli pred plavajočimi kosi ledu. Nekateri potniki so se fotografirali, medtem ko so za njihovimi hrbti številne ledene gore plavale med ladjo in ledeniki. Vodniki so po zvočniku v španščini, angleščini in francoščini sporočili, da lahko v ozadju opazimo ledenik Upsala, vendar niso povedali, da se je v zadnjem stoletju močno zmanjšal in da se zaradi globalnega segrevanja podobno godi tudi drugim ledenikom.
Zanimivo bi bilo vedeti, kako hitro lahko podnebne spremembe uničijo te veličastne velikane. Pred kratkim so britanski in švedski znanstveniki v raziskavi analizirali približno 350 patagonskih ledenikov in ugotovili, da so se vsi razen dveh močno zmanjšali od druge polovice 19. stoletja, v zadnjih tridesetih letih pa so se začeli topiti še hitreje. Vendar so patagonski gorski ledeniki velikanski, pozimi pa pade nanje zelo veliko snega, zato znanstveniki menijo, da v prihodnjih stoletjih še ne bodo kmalu izginili.
Kmalu smo pripluli do ledenika Seco, ki so ga ustrezno poimenovali »suhi ledenik«. Ima obliko solze in videti je mogoče veliko, rjavo, z gozdovi obraslo skalnato območje, ki razkriva, do kam je nekoč segal. Na poledenelih vrhovih lahko opazimo skale s številnimi brazdami, ki jih je ustvaril umikajoči se led.
Ko smo se približali ledeniku Spegazzini, smo se pomaknili na sprednji del ladje, da bi si bolje ogledali strmo površino, ki se spušča po pobočju gore in se konča v jezeru. O tem, kako velikanske so ledene skale, smo se lahko prepričali, ko smo tik ob ledeniku zagledali drugo ladjo, ki je bila podobna igrački ob neskončni beli površini za njo. Naša ladja je upočasnila in se ustavila, dva člana posadke sta vrgla vrv čez premec in ulovila ledeno ploščo v velikosti potovalnega kovčka. Z nje sta odlomila kos ledu in ga ponudila potnikom; ti so si ga začeli podajati iz rok v roke.
Lepotec Fitz Roy
Potem ko smo dva dni preživeli v južnem delu narodnega parka Los Glaciares blizu mesta El Calafate, smo najeli avtomobil in se odpeljali v severni del parka proti mestu El Chalten in gori Fitz Roy. Na dvopasovni avtocesti nismo srečali veliko avtomobilov, nasproti pa nam je pripeljalo več skupin kolesarjev, medtem ko smo hiteli po pokrajini brez dreves med jezeroma Argentino in Viedma. Po približno dvajsetih minutah vožnje smo zagledali goro Fitz Roy, ki se je pojavila na obzorju pod sinje modrim nebom, in že od daleč smo lahko opazovali njene male nazobčane vrhove.
Visoka je 3375 metrov, poznajo pa jo pohodniki in plezalci po vsem svetu. Bili smo navdušeni nad tem, da smo sploh lahko od blizu občudovali njeno divjo lepoto. Večkrat smo se ustavili in jo fotografirali, pri tem pa bili pozorni, da smo vedno parkirali tako, da nam je veter pihal v obraz. V agenciji, v kateri smo si izposodili avtomobil, so nas namreč opozorili, da so na tem območju močni sunki vetra že večkrat odtrgali odprta avtomobilska vrata s tečajev. Res smo se morali pošteno potruditi, da smo prehodili samo nekaj korakov na počivališču blizu El Chaltena, ko smo hoteli fotografirati znamenito goro.
Naslednji dan se je veter ob vznožju gore Fitz Roy nekoliko umiril, zato smo se lahko odpravili na izlet ob potokih in skozi gozdove, medtem ko je sonce sijalo na pokrajino, poraslo z drevesi lenga. Po dobri uri hoje proti očaku smo se ustavili. Gora nad nami je bila v oblakih, pod njo pa smo zagledali še en snežno bel ledenik z modrimi črtami. Med nami in njim je ležala globoka gorska dolina, bil je nedostopen. Vendar ledeniki Patagonije tudi od daleč napravijo izredno močan vtis na vse in vsakogar, ki si jih imajo možnost ogledati.
