Tiskane izdaje
»Ime mi je Kokra. Žal sem že pozabila, kdo me je prvi tako imenoval, ker je od tega že več kot tisoč let. Vem le to, da ime ni slovanskega izvora. Rojena sem na Jezerskem, kjer se stikata afriška in evrazijska litosferska plošča. Dolga sem 36 kilometrov in v Kranju se pridružim večji sestri Savi.«
Tako poetično je reko v poosebitvi predstavil domačin Milan Krišelj, magister, upokojeni profesor geografije, najbolj zaslužen med zaslužnimi za to, da je 1,2 kilometra dolga sprehajalna pot ob Kokri med Hotemažami in Visokim pri Kranju odslej tudi učna pot.
»Pred mnogimi leti me je na pestrost prodnikov ob naši vasi opozorila britanska turistka. Dejala mi je, da so se ji na dopustu v Sloveniji prav ti kamni iz Kokre najbolj vtisnili v spomin. Priznati moram, da do takrat nanje sploh nisem bil pozoren,« je začel pripovedovati sogovornik.
Profesor je veliko pozneje razvil načrt za učno pot, ki bi sprehajalce in obiskovalce seznanila, kje sploh so, in jih opozorila na naravne vrednote. Ne le z geološko pestrostjo prodnikov, ki jih Kokra z veliko močjo prinaša z Jezerskega, ampak tudi s posebnostmi reke in sveta ob njej. »Na splav spomina pa sem hotel spraviti tudi čas, ko je na tem območju delovalo sedem mlinov, in tudi opisati dogodke, kako so se ljudje bojevali z reko,« je pojasnil profesor Krišelj.
Reka pripoveduje
»Po značaju sem bolj muhasta, včasih bolj majhna in pohlevna, včasih pa divja in uničujoča. Najmanj vode imam v januarju in avgustu, največ v maju in juniju ter novembru in decembru. Največji pretok na tem območju so mi izmerili 230 kubičnih metrov na sekundo, najmanjšega pa komaj en kubični meter na sekundo. Od Tupalič do Milj tečem skoraj v smeri sever jug, zato me zaradi vrtenja Zemlje (Coriolisova sila) zanaša desno, kjer spodjedam svoje lastne nanose, ki sem jih napravila v prejšnjih geoloških nanosih ...
Včasih sem bila le preveč divja in tako sem 14. februarja 1967 porušila jez v Tupaličah, s katerim je bil del mojih voda speljan v Rapo ali Mlinščico. Takrat so se ljudje odločili, da me bodo prevzgojili. S škarpami in jezovi so me prislili, da tečem, kot oni hočejo. Z deli so končali v letu 1992. Imam pa občutek, da imam še vedno dovolj moči za kakšna presenečenja.«
Besedilo je prepisano z ene od petih lično izdelanih tabel ob reki, prispeval pa ga je naš sogovornik, medtem ko je strokovne podlage za učno pot pripravila Tadeja Šubic iz kranjskega zavoda za varstvo narave. Prav tako sta strokovno besedilo o prodiščih ob Kokri prispevala strokovnjaka Geološkega zavoda Slovenije doc. dr. Dragomir Skaberne s področja sedimentologije in Mirka Trajanova s področja vulkanskih kamnin.
S strokovno pomočjo pa je zrasla tudi tri metre visoka geološka piramida, v katero so vgradili barvite kamne nepravilnih oblik s prodišč v bližini Visokega. Prav s štiristrano piramido se da precej bolje razumeti geološko pestrost kamnov, ki jih reka prinaša, brusi in odlaga na svoji poti ... Najbolj tipične smo prerezali in jih spolirali, da se vidi, kako so sestavljeni, nam je ob piramidi blizu športnega parka v Rapi razložil profesor.
Biti v tišini ob piramidi tistega sončnega septembrskega popoldneva je bilo zares nekaj posebnega. Prepričana sem bila, da je k temu prispeval predvsem bližnji spominski drevored 88 lip iz leta 1985. Vsaka družina iz Krajevne skupnosti Visoko je takrat pod vodstvom zdaj že pokojnega Jožeta Šinkovca posadila svojo lipo. In precej Visočanov menda še zdaj ve, katero je njihovo drevo.
No, radiestezist Franc Šturm, ki je meril energijsko stanje v območju učinkovanja piramide, pa ima svoje mnenje. Po njeni postavitvi se je sicer že prej dobra geomantična točka izboljšala in energijsko polje okrog piramide se je povečalo na premer okoli 500 metrov.
»Energija na tem območju ima intelekt in se samodejno uravnava glede na potrebe vsakega posameznika. Območje uravnavanja jakosti in čistosti polja pa je širše od potreb ljudi. To pomeni, da polje okrog piramide vsakemu človeku doda toliko energije, kolikor je potrebuje, nikoli pa je ne doda preveč ali premalo ...
Polje zdaj, kar me pozitivno preseneča, vsebuje celotni spekter sintropije. To se je po mojem zgodilo zato, ker so kamne vgradili v piramido.«
Vendar piramida nima neomejene moči zdravljenja. Njena moč zdravljenja je, kot navaja Šturm, 590, kar zadostuje, denimo, za rahle prehlade, pomanjkanje energije, utrujenost, nervoznost in manjše glavobole. Vsekakor se bodo ljudje počutili bolje, če se bodo sprehajali tam naokoli ali bodo na območju učinkovanja piramide. In profesorju Krišlju in postavljavcem je s piramido uspelo narediti veliko več kot le prikaz geološke raznovrstnosti ob Kokri, je prepričan radiestezist.
Po povodnji Rapo speljali
V pozabo tone zavedanje, da je bila ob reki Kokri, in sicer od Tupalič do Visokega, nekoč speljana Rapa ali Mlinščica. Leta 1908 so zgradili vodovod Čemšenik–Kranj in šele takrat so tukajšnje vasi dobile pitno vodo. Do tega leta pa so vodo za pitje prinašali iz Rape, medtem ko so domačinke iz več vasi na več periščih ob njej ročno prale še nekaj let po 2. svetovni vojni ...
Na Rapi pa je bilo tudi sedem mlinov z imeni Breznos, Mohor, Narobe, Kap, Krč, Zorman in Fik in sedem žag venecijank. Na pustni torek leta 1967 je bil v povodnji uničen jez. Mlinarji, ki so skozi stoletja mleli žita okoliških kmetov, ga niso obnovili, ampak so Rapo speljali po ceveh v jezerca protokolarnega objekta Brdo. Za tremi mlini ni nobenih sledov več, le v Krišljevem muzeju kruha si je mogoče še ogledati, kakšne so bile nekoč naprave.
»Zdaj, prosim, me pustite pri miru, da v miru opravljam naloge, ki mi jih je zaupala mati narava, da bom skrbela za loge, loke in tolmune, da bodo živali in rastline v miru živele. Obljubim vam, da me boste imeli tako, kot sem bila včasih, še rajši,« končuje svojo pripoved reka Kokra.
