Tiskane izdaje
Obalni, turistični deli Istre so se v zadnjih desetletjih spremenili do nespoznavnosti. Število prebivalcev v mestih se je podeseterilo, obala pa je zaradi množične gradnje turističnih objektov dobila popolnoma drugačno, dostikrat ne zelo prijetno podobo.
Da bi videli Istro, kot je bila nekoč, se moramo odpraviti v njeno notranjost, v sivo Istro, kjer so demografski procesi potekali prav v nasprotni smeri. Eno najlepših naselij je prav gotovo vas Oprtalj.
Naselje iz železne dobe leži visoko nad dolino reke Mirne, prav nasproti precej bolj znanemu Motovunu. V zgodnjem srednjem veku je bilo pod oblastjo oglejskih patriarhov, a je prav kmalu prišlo pod oblast Benetk in ostalo njihovo vse do propada Beneške republike.
Na vprašanje, zakaj je vas svoj prostor našla na najvišji točki grebena, je odgovor preprost. V neposredni bližini je namreč potekala vedno neugodna meja s Habsburžani, poleg tega je bila njena višinska lega bistveno bolj zdrava kot zamočvirjene malarične ravnice ob reki Mirni.
Benečani so svoje meje utrdili na poseben način. Niso gradili trdnjav, ki bi bile same po sebi vojaška postojanka. Namesto tega so z obzidjem obdali že obstoječe vasi in jih spremenili v postojanke. S tem so ubili dve muhi na en mah.
Utrditev že obstoječih vasi je bila cenejša, poleg tega so sočasno zavarovali še kmečko prebivalstvo. Oprtalj oziroma italijansko Portole ima podobo pesti. Okrog in okrog vasi še vedno stoji obzidje, v sredini pa se dviga nenavaden zvonik, ki je popolnoma drugačen od značilnih beneških. Nič čudnega, saj je predelan obrambni stolp.
Cerkve so poleg značilnih hiš, kritih s korci, glavna značilnost Oprtalja. Župnijska cerkev svetega Jurija stoji na mestnem trgu v sredini vasi. Nekoliko je oddaljena od prej omenjenega zvonika iz leta 1526 in je značilna beneška zgradba iz 18. stoletja. Precej starejši sta značilni istrski cerkvici Device Marije in svetega Roka na obrobju vasi. Imata zvonik na preslico in značilno ložo. Obe sta poslikani s starodavnimi freskami.
Slikovite hiše
Izseljevanja ni mogla zaustaviti niti Parenzana, slovita ozkotirna železnica, ki je do leta 1935 potekala od Trsta do Poreča, tudi skozi Oprtalj. Ta ni ubrala najkrajše poti med mestoma, ampak je 123 kilometrov daleč dobesedno tavala po zaledju Istre – vse samo zaradi boljših življenjskih razmer v notranjosti.
Svoje najbolj žalostne dni je Oprtalj doživel v desetletjih po drugi svetovni vojni. Italijanska manjšina je zbežala, hrvaško prebivalstvo pa se je iz zalednih vasi selilo v obmorska mesta. Vas je ostala skoraj prazna. Šele zadnja desetletja se skoraj opuščeni in vase sesedajoči se Oprtalj spet postavlja na noge. Slikovite hiše postopoma obnavljajo, v vas pa se spet naseljujejo njeni nekdanji prebivalci.
Sprehod po vasi je pravcata paša za oči. Vsaka hiša posebej je pravo umetniško delo. Kamnoseki so se potrdili s portali in kamnitimi okni, vrata v hiše pa so mojstrovine umetnostnih kovačev in rezbarjev. Najbolj živo je pri vzhodnih mestnih vratih pred značilno ložo z beneškim levom.
V vasi je vsako nedeljo bolšji trg, na katerem skorajda ni nezanimivih stvari. Najde se vse, od starinskega pohištva, gospodinjskega pribora, starih knjig in kipov do zanimivih sogovornikov. Prodajajo tudi tartufe. Ti kraji so namreč svetovno središče teh nenavadnih gob. Njim prebivalci tudi posvetijo poseben festival in tako naredijo vas še bolj živo.
Zaradi svoje trpke zgodovine je Oprtalj ostal prav takšen, kot je bil pred stoletji. Kamnite zgradbe so že nekaj stoletij tako rekoč nespremenjene. Zaradi tega je Oprtalj manj znani brat prav tako slikovitega Motovuna, ki ga na grebenu pred vasjo vidimo natanko na drugi strani doline reke Mirne.
Oprtalj je prava paša za oči. Je kot mehurček, ujet v času, ki čaka, da ga obiščemo in ponovno odkrijemo.
