Iz Pekinga do Xi‘ana in nazaj

Ko me je v Pekingu obiskal brat, se je ponudila priložnost, da se po mesecih ždenja v glavnem mestu odpravim še po drugih regijah ogromne Kitajske. Odločila sva se za nočno potovanje z vlakom, osnovna cilja pa sta bila dva – znameniti glineni vojščaki v Xi'anu in mestece Pingyao. Že nakup vozovnic za vlak je mali podvig. Prav tisti dan je, kot kaže, množica drugih prišla na podobno idejo, zato sem čakal skoraj uro v vrsti, ki se je vila iz agencije na ulico. Gneča za vozovnice je bila očitno tudi v ostalih predelih mesta, saj mi je uspelo dobiti ležalnik samo za vlak iz Pingyaa do Pekinga, za druge vlake pa so bili na voljo le trdi sedeži.

Xi'an s kombijem

Najino potovanje se je skoraj končalo že na začetku. Že nekaj let je gneča na obvoznicah, ki obkrožajo Peking, vsakodnevna stalnica. Kljub temu, da je taksist spretno krmaril med avtomobili in vijugal iz ene kolone v drugo, smo se premikali po polžje. Ko sem že začel malce živčno pogledovati na uro in odštevati minute do odhoda vlaka, se je gneča le sprostila in taksist je močno pritisnil na plin. Uspelo nama ga je ujeti in odpeljala sva se proti Xi'anu.

Na vlaku sva preživela 12 ur nočne vožnje. Spala sva naslonjena na majhno mizo, ki sva si jo delila še z dvema potnikoma, ki sta sedela nasproti. Kot običajno je bila na vlaku gneča, sedeži do zadnjega zasedeni in v prehodu med sedeži se je gnetlo ljudi, ki so sedeli na tleh. Ob tem sem se spomnil svojih študentskih let, ko je bil zame takšen način potovanja pravo doživetje. A moja zadnjica očitno ni več vajena trdih sedežev...

Zjutraj sva bila povsem »polomljena« od nočne vožnje, a sva po prihodu v Xi'an vseeno takoj krenila na oglede – najprej proti glinenim vojščakom. Izbrala sva najudobnejšo možnost: najem vodnika in kombija. Cena je bila ugodna, vključevala je kosilo, ogled neolitske vasi Banpo in slavnih vojščakov prvega kitajskega cesarja. Ker je bilo o teh prelitega že veliko črnila, se ob njih ne bom ustavljal.

Ogled se je končal okoli petih popoldne. Kombi naju je pripeljal skoraj pred vrata hostla. Utrujena od potovanja in celodnevnega ogleda sva hitro zaspala.
Naslednji dan sva namenila ogledu znamenitosti, ki so prav v Xi'anu. Ugodna lega hostla blizu središča mesta nama je omogočila, da sva večino ogledov opravila peš. Najbolj vredna ogleda je muslimanska mošeja, grajena v slogu kitajske tradicionalne arhitekture. Je primer uspešnega stapljanja dveh kultur: religije z zahoda Azije in kitajske arhitekturne estetike.

Fitnes v parku

Ker je bilo tudi o mestu Xi'an že veliko napisanega in je veliko Slovencev že obiskalo to mesto, se ob ostalih znamenitostih ne bom zadrževal, ampak bom malce več pozornosti namenil najinemu naslednjemu postanku, mestu Pingyao.

Do železniške postaje sva se odpravila peš skozi park, ki se razteza vzdolž zunanje strani mestnega obzidja. V nasprotju z našimi parki, kjer se ljudje v glavnem sprehajajo ali sedijo na klopeh, so kitajski središča družabnega dogajanja in kar kipijo od življenja. Stari in mladi se ne zgolj sprehajajo ali klepetajo, ampak tudi telovadijo, tečejo, izvajajo taiji, plešejo valčke, prirejajo piknike, družabne igre, gledajo televizijo, poslušajo radio, igrajo šah ali weiqi (go), pogosto pa se glasno smejijo ali strastno razpravljajo. Ne preseneča, da so lokalne oblasti v številnih mestih namestile vanje fitnes na prostem.

Žal so zeleni parki samo kapljica v morju sivega betona in onesnaženja.
Na železniški postaji je bila, kot običajno, gneča. Prosto sprehajanje po peronih kot pri nas ni mogoče. Pred vsakim je čakalnica, kjer ljudje v vrsti čakajo, da postajni uslužbenci odprejo vrata, preverijo vozovnice in te spustijo na peron. Ko so nas končno spustili do vlaka, se je ponovila procedura s prejšnje vožnje. Razlika je bila samo ta, da je šlo tokrat za lokalni vlak, ki se je ustavil na vsaki postaji, in da sva si mizico delila s še štirimi potniki.

Med prvimi bankirji

Lepša plat tega, da sem hostel v Pingyau rezerviral pred odhodom iz Pekinga, je bila, da so po naju poslali motorno rikšo. Pingyao ob šestih zjutraj je videti kot mesto duhov: turisti bodisi sladko spijo bodisi so še »v komi« od veselice prejšnjega večera.

Tako kot Xi'an tudi staro središče Pingyaa obkroža zid. Glavna značilnost mesta so ohranjene stavbe iz 19. stoletja, ko je bil Pingyao to, kar je danes Šanghaj – finančna prestolnica Kitajske. Tudi hostel je zasedel eno teh stavb, t. i. siheyuan – stavbe, razporejene v štirikotnik, znotraj katerega je dvorišče. Tudi najina soba je imela pridih tradicije. Spala sva na kangu, nekakšni platformi iz žgane gline, ki pride do izraza predvsem pozimi, ko je mogoče pod njo zakuriti in se na njej greti tudi ponoči.
V dveh dneh, kolikor sva jih prebila v mestu, sva se dodobra seznanila s finančno zgodovino kraja. Ogledala sva si domovanja premožnih prebivalcev Pingyaa in prvih kitajskih bank, ki so jih ustanovili v tem mestu. Te sploh niso bile podobne današnjim bankam.

Navadna hiša (siheyuan) je prav dobro služila namenom bančništva. V nizkih zgradbah so imeli pisarne uradniki in računovodje, ki so posojali denar po vsej Kitajski oziroma so ga hranili na varnem v podzemnih sobah. To premoženje so bile večinoma zlate in srebrne palice v obliki ladjic.
Stavbe v mestu so zgrajene večinoma iz lesa, zato je požarna varnost zelo stroga. Sprehod po ozkih uličicah je svojevrstno doživetje, saj imajo trgovci postavljene stojnice pred trgovinami in živahno barantajo s kupci. Vendar je stojnic vse manj, saj jih počasi izpodrivajo nakupovalna središča.

Sprehod po mestnem obzidju ponuja prijeten pogled na stari Pingyao in tradicionalno ukrivljene strehe. Toda že obrat za 90 stopinj pokaže povsem drugačno realnost. Zunaj obzidja stavbe niso tako bleščeče kot v notranjosti. Tam je Pingyao umazano, neurejeno mesto, ujeto v oklep sivega betona in neznosnega hrupa.

Železniška postaja v Pingyau je zgolj nepomembna lokalna postaja in zato tudi manjša od tistih v večjih mestih. Za vse potnike je na voljo samo ena čakalnica. Ko se je bližala ura prihoda vlaka, so nas spustili na peron in nas postrojili v vrste na mestih, kjer naj bi šli naravnost v vagon do svojega sedeža. Pred vsako vrsto je stala stroga uradnica in budno pazila, da je bila vrsta poravnana in se nismo prerivali. Z bratom sva se pošalila, da ji bomo morali pred odhodom še salutirati.

Tokrat sva spala udobno na ležalniku, ki je bil za najino dolžino sicer prekratek in so nama noge štrlele ven. Toda zjutraj sva prispela nazaj do Pekinga in dokaj spočita že pripravljala načrte za oglede. Hitro sva skočila do starega astronomskega observatorija, kjer je razstavljena armilarna sfera, ki jo je konstruiral jezuit Avguštin Hallerstein iz Mengša. A to je že povsem druga zgodba...

Matic Urbanija