Izumiranje argentinskih kavbojev

Gavči so v 19. stoletju pomagali premagati špansko vojsko in izbojevati neodvisnost Argentine. Kavboji iz neskončnih pamp so zdaj postali del ljudskega izročila in pomembna turistična znamenitost države. V zadnjem času namreč tudi oni zanesljivo izgubljajo. Ne morejo se več upirati s stroji oboroženim pridelovalcem soje in velikim kmetijam, ki delujejo kot tovarne. Kmalu bodo le še simpatični liki iz filmov in legend. »Nekdanji značilni gavčo izginja,« je povedal 30-letni Lisandro Floral, ki upravlja kmetijo sredi argentinske pampe, veliko 3800 hektarov. Floral nič več ne jezdi na konju in ne uporablja boleadoras – tradicionalne vrvi z usnjenimi kroglami, s katero so gavči lovili pobeglo živino ali divje živali –, namesto tega se vozi v terenskem vozilu s 140 konji. Opremljeno je tudi s satelitskim navigacijskim sistemom.

Počasi izginjajo tudi druge stvari, ki so bile nekoč tradicionalne, prepoznavne znake »pravih« gavčev, kot jih je romantično opisal Jose Hernandez v epski pesnitvi Martin Fierro. Floral sicer še nosi značilni klobuk za bolero, vendar je namesto v široke gavčevske hlače bombachos oblečen v kavbojke in obut v športne copate, izdelane na Kitajskem.

Toda gavče bolj kot oblačila in terenska vozila ogrožata intenzivna živinoreja ter industrijska pridelova soje. Zaradi večinoma avtomatskih sistemov za pitanje živine, v Argentini gavčev ne potrebujejo več. Živina je sredi skorajda neskončnih prostorov zaprta v ograde. Krmijo jo s posebno hrano, da je čim prej godna za zakol, namesto da bi se prosto gibala in pasla travo – kot nekoč.

V Argentini že polovico govedine, ki jo pojedo v državi, pridobijo od živali v ograjenih prostorih, ki so del 15.000 velikih sistemov za pitanje živine. Menijo, da bodo v petih letih velike kmetije, ki se ukvarjajo z intenzivno živinorejo, v oskrbi govedine krepko presegle tradicionalne kmetije. S tem pa pa jih bodo obsodile tudi – na propad.

Neusmiljeni proizvajalci soje

Soja je zdaj najpomembnejša gonilna sila argentinskega gospodarstva. Pridelujejo jo na kar 18 milijonih hektarov in z njo zaslužijo šest milijard dolarjev (4,4 milijarde evrov) na leto. Argentina je največja izvoznica sojinega olja na svetu in veliki pridelovalci soje kupujejo zemljo celo v hribovitih pokrajinah na podeželju.

V hribih je zemlja poceni, vendar razmere za pridelovanje niso najboljše. Toda večino soje izvozijo na Kitajsko. Kar 70 odstotkov sojinega olja, ki ga uvozi Kitajska, že prihaja iz Argentine, ki s tem zasluži dve milijardi dolarjev na leto. Pridelovalci soje zato pogosto preženejo kmete in pastirje z zemlje, na kateri so nekateri med njimi živeli že več generacij, čeprav nimajo nobenih dokumentov o tem, da so lastniki.

Nekateri upajo, da se bo takšno početje pridelovalcev soje s časom obrnilo proti njim samim. »Ljudje bodo kmalu hoteli meso, pridobljeno tradicionalno, ne pa iz velikih pitališč,« je prepričan Pablo Arena, lastnik kmetije blizu mesta San Antonio de Areco. Meni tudi, da bi lahko za naravno meso gotovo zaračunali več kot za »industrijsko«.

Prav okolica mesta San Antonio de Areco je navdihnila Ricarda Guiraldesa, da je napisal znamenito knjigo Don Segundo Sombra, v kateri opisuje življenje gavčev in njihov vpliv na argentinski način razmišljanja.

Se je gavčo že predal?

Patricio Santos Ortega , direktor turističnega urada v San Antoniu de Arecu, ki leži 112 kilometrov severozahodno od Buenos Airesa, je povedal, da tuji turisti pogosto sprašujejo, kje bi lahko videli pravega gavča. »Gavčo, nekdanji upornik, se prilagaja sodobnosti. Kot da bi se že odločil, da se bo predal,« je žalosten Santos Ortega. Sodobnim zahtevam po spremembah se lahko upira le še v San Antoniu de Arecu, v katerem so uredili muzej, posvečen gavčem, in ga poimenovali po Guiraldesu.

To mesto na splošno ostaja nekaj posebnega. Nočni klub, denimo, ki so ga odprli tam, je kmalu propadel. Ljudje so namreč raje obiskovali tradicionalne glasbene krčme, v katerih gavči igrajo na kitare.

Turisti, ki bi radi videli gavče, kakršne smo poznali nekoč, bi morali danes odpotovati daleč stran od njihovih tradicionalnih pamp. Tja v severne pokrajine, v katerih ta izumirajoča vrsta – životari na robu družbe.