Tiskane izdaje
Danes sva začela še bolj zgodaj, ko je na na nebu še sijala luna in nama je prijazno pokukala v šotor. Oba sva kar poležavala, tako nama je prijal šotor, saj sva se tokrat v njem naspala boljše kakor prejšnjo noč v hotelu! Po kakšne pol ure sva le zlezla na plano in nikakor nisva mogla drug drugemu prehvaliti, kako je bilo lepo spati.
Pašteta je tokrat ostala v Sport Billy torbici
Pospravila sva šotor, pogledala v Sport Billy torbo in si za zajtrk privoščila - ne moreš verjeti, ampak je res - topljen sir. Sva rekla, da morava pašteto šparat, ker je preveč dobra, da bi jo vso pojedla takoj na začetku potovanja. Če bi jo, bi se nama kolcalo za njo.
Že včeraj, ko sva iskala prostor za šotorjenje, se nama je zdelo, da bova danes imela pred seboj še samo spust v mesto Ardino, a kako že pravijo - pozabi na dobrote! Že za »froštik« (zajtrk) sva fasala klanec, kjer je bilo treba dati spredaj na malo šajbo, zadaj pa na veliko. Tako sva mlinčkala kakšni dve uri, do zasluženega spusta, po katerem sva priletela naravnost v mesto.
Vesoljca z zarjavelo cirilico
Ker se voziva po predelih Bolgarije, ki niso turistično razviti, naju gledajo kot dva vesoljca s temi bicikli. Nama pa se tako dopade, da ne znam povedati! Problem nastane v mestih, ko je treba na ceniku prebrati kaj bova pila! Tam res izpadeva prava vesoljca z drugega planeta. Ni mi jasno, kako sem lahko v osnovni šoli imel cirilico štiri, če zdaj ne znam nič.
Pot iz Ardina do mesta Smoljan je bila fantastična, skoraj ravna, z malimi klančki in ves čas je bila prijetna temperatura, saj sva se vozila ob reki. Vmes sva se ves čas prehitevala in škljocala s fotoaparati. Je bilo kar nekaj lepih prizorov.
WC, ki je morda že zahteval življenja
Vmes naju je oba pritisnilo in ustavila sva se na lepi skali, kjer sva mislila opraviti, khm... tisto stvar. Pri tem bi imela prečudovit razgled na prepad tik pred seboj. Nenadoma pa je Joc zagledal nagrobnik z imenom in takoj naju je prešinilo - kaj če je tudi ta tip opravljal to stvar na robu skale nad prepadom in padel v globino?! Raje sva se odpeljala naprej iskat primernejši prostor za te stvari.
Med obema mestoma sva se seveda morala ustaviti, da sva natankala najine rezervoarje in da sva lahko zdržala do mesta, ki je bilo pred nama. Okoli opoldneva se pripeljeva do table, ki označuje mesto Smoljan. Nisem še videl daljšega mesta! Zagledava znak za center in na njem napis, da je do tja še 5 kilometrov! Vzpneva se do centra in poiščeva restavracijo. Bilo je kot iskanje šivanke v senu, a drugače je to zelo simpatično mesto.
Joc rešil problem neskončnih klancev
Joc začne malo godrnjati, da karta, ki sva jo prinesla s seboj iz Slovenije sploh ne »štima« in da naju malo nateguje z razdaljami, zato se odloči, da bo poiskal knjigarno in kupil boljšo. Uspe mu in tako dobiva karto v merilu 1:100 000. Vse imava gor, od izohips, do kot na vrhu. Ni ga boljšega, ker zdaj pa natančno veva, kje naju čaka klanec in kje spust. Kako je pa to fajn!!!
Jumbo haluciniral o domačem grabnu
Ko sva se najedla, sva spet zajahala svoji raketi in vedela sva, da naju čaka prelaz na 1700 metrih nadmorske višine na poti do mesta Devin. Začelo je pripekati in švic je kar lil z mene. Mislim, da se mi je bledlo, saj se mi je zdelo, da se vozim po domačem mislinjskem grabnu, ko pa sem pogledal nazaj Joca, pa sem mislil da me nekdo lovi in sem začel še bolj tiščati na pedala.
Dva bika v transu se nista pustila prehiteti
Pri tabli »prelaz OPEN« je bilo nekaj fantov s kolesi, ki so mislili, kako naju bodo šolali v klanec ampak Dva bika, kot sva se imenovala na dirki Adventure race, se nisva pustila prehiteti in sva gonila kot v transu. Po eni uri sva bila na vrhu. Zlekneva se na travo in na kratko zadremava. Veva, da naju čaka le še spust do mesta »Devil« (hudič), kot sem Devin sam preimenoval.
Ob nemških komplimentih jima je zrasel špeh
Spustiva se v dolino. Bilo je malo hladno, vendar zelo zanimivo. Priletiva v nek kraj po imenu Široka Laka, kjer pa je bilo na najino presenečenje polno turistov. Ravno se lotiva fotografiranja, ko do naju pridejo nemški turisti in začnejo gledati kolesa. Seveda so mislili, da sva neka lokalca. Končno se en stric opogumi in vpraša: »Are you from Bolgarija?« (Sta iz Bolgarije?) Midva pa: »Ne, we are from Slovenia.« (Ne, iz Slovenije). Potem se je pa začelo. Kot bi otrokom dal sladkarije. Vsuli so se na naju in naju začeli spraševati vse mogoče. Ko poveva, da kolesariva iz Istanbula nazaj domov, neka teta prav lepo komentira: »You looks very fres.« (»Vidva vidi zelo sfeš« ali pravilno: Videti sta zelo sveža.) Nama je kar malo »špeh zrasel« ob takem komplimentu.
Nato je sledil še samo spust do križišča, kjer sva zavila levo. Pot naju je vodila samo še 7 kilometrov do gostilne, od koder se oglašam. Čaka naju še nekaj kilometrov, da spet najdeva prijeten prostor za šotor …
Naslednjič preberite, ali bo Jumbu in Jocu po treh dneh Bolgarije že uspel preboj v Makedonijo in ali bosta na novem zemljevidu našla položnejše klance. In seveda – kako dolgo bo pašteta še na varnem v Sport Billy torbici...
