Tiskane izdaje
Evo pa se mi je uspelo zbuditi. Ne znam povedati, kako je pasalo spati v svoji postelji! Ker sva zadnjo noč spala pri Metodu in sva imela pravi luksuz, sem si privoščil ogled novega svetovnega rekorda na 4x100m, ki so ga postavili Jamajčani. Tale Bolt res leti kot kakšen konj. Po rekordu me je zmanjkalo in že sem bil v svetu sanj, kjer je tako lepo.
Za zajtrk spet klanci, klanci, klanci...
Ob 5.30 zjutraj zaslišim, kako igra glasba in za trenutek se mi zazdi, da še kar tavam v svetu sanj,a se naenkrat zavem, da sem v resničnem svetu. Joc se je že zbudil in je prižgal radio. Počasi se bo treba odpraviti na pot, saj je pred nama še cela Slovenija. Po krepkem zajtrku nabaševa najini kobilici, ki že prosita, da se odpeljemo. Vem, da nas že za zajtrk čaka klanec in to kar hud, po pripovedovanju sosedov, s katerimi sva se pogovarjala. Odpeljeva se izpred hiše. Jutro je bilo hladno in oblečena sva bila v dolge rokave in nogave. Po par metrih srečava Joza, ki je že na sprehodu. Vljudno ga pozdraviva, se mu zahvaliva in se odpeljeva v noro strm klanec.
Gnila od »švica«, da bi ju lahko ožel
Začnem v srednji šajbi. Seveda sem prej napovedoval, da bom malo potreboval samo še za domov. Ampak sem se uštel! Klanec je bil tako strm, da sem z veseljem prestavil na malo šajbo in prav poslušal sem jo, ko je ob vsakem pritisku zajamrala - kaj pa ti je?! Drugače zelo rad vozim klance, a že za dobro jutro takšen, kot je bil prelaz Strmo rebro...tega pa ne želim nikomur. Po slabi uri nama uspe prigoniti do vrha. Bil sem tako gnil od ''švica'', da bi lahko ožemal.
V enem dnevu 30 stopinj temperaturne razlike - navzdol!
Preoblečem se, saj sledi spust vse do Kočevske reke. Že po nekaj metrih spusta začneva jamrati, kako je mrzlo in bi prav prišel še kakšen kos oblačila. Ne moreva verjeti, kako lahko imava v enem dnevu 30 stopinj razlike, seveda v minus. Po dolgem spustu se znajdeva v Kočevski reki in iščeva odcep za Kočevje. Ustavi se prijazni motorist in nama ga pokaže. Vse do Kočevja dobiva tudi pomoč, saj na vsej turi nisva imela vetra v hrbet, tukaj pa sva ga dobila za kakšnih 10 km.
Še malo v kraje, kjer sta bila s taborniki
V Kočevju se ustavim na bencinski. Lačen sem. Kupim sendvič in čokoladno mleko, pojem kar na kolesu. Joc je že švignil mimo. Po nekaj vprašanjih, kje se zavije za Dvor, sva končno na pravi poti in že se znajdeva v Dvoru pri Žužemberku. Tukaj imajo slovenjgraški taborniki tabor vsako leto in kraj dobro poznava oba z Jocem, zato greva na kavo točno tja, kjer glavni tabornik Mirko hodi vsako jutro na fine nastavitve. Spijeva kavo, Joc se naje in že naju pot vodi proti Sevnici.
Joc spet izgine, Jumbo pa se upeha v divjanju za njim
Sam se odpeljem nekoliko naprej in srečam kolesarja, s katerim se skupaj odpeljeva do Trebnjega. Med potjo mi celo pove za bližnjico, kako se izogniti Mokronogu. Po kakšnih 20 minutah čakanja Joca še kar ni bilo. Pokličem ga. Oglasi se in mi pove, da je od Sevnice oddaljen še samo 20 km, ob meni pa je tabla, ki pravi, da mene do Sevnice loči še 38 km. Odgovorim mu, da nič zato in da ga bom poskusil ujeti. Začnem divjati. Dam glavo dol in tiščim. Seveda se zapeljem po bližnjici, a Joca nikjer več ne vidim. Ko mi kakšnih 5 kilometrov pred Sevnico spet zazvoni telefon, mi pove, da je že tam in me čaka že več kot 20 minut! Jaz pa sem očitno potrošil vso energijo. Lačen sem kot ne vem kaj.
Jumbo se nabaše sendvičev in kesov - napaka!
Ustaviva se na bencinski, kjer si nabašem sendvičev, keksov... Pojem vse in imam res poln trebuh. Sploh ne razmišljam kako bo goniti s polnim trebuhom. Počasi odrineva proti Zidanemu Mostu. Ne gre, kot bi moralo, saj se mi v trebuhu vse pretaka in premetava, Joc pa kar dobro pritiska na pedala. Seveda se ga je treba držati, ker imava veter zopet v glavo. Po nekaj kilometrih se Joc umakne in to je znak, da voziva zavetrje. Seveda meni s tako polnim trebuhom ne gre kot njemu in tempo malo pade, a nič zato, saj bova danes že doma.
Vrnitev v stilu
Tako gre mimo naju Zidani Most, pa Laško, Celje, v Veliki Pirešici se ustaviva na pijačo in veva, da naju do doma loči še kakšna ura. Po pol ure sva že v Velenju, pot krajšava kar čez Gorico in na semaforjih kar čez rdečo luč. Nekje pri bivšemu Vegradu Jocu zazvoni telefon in starši mu sporočijo, da ga počakajo v Mislinji. Po pol ure se že vzpenjava v mislinjski klanec, za nama pa avto z vsemi štirimi utripalkami. K'K je fajn, ko si doma! Ustaviva se pred tablo Mislinja, ki jo je treba poslikati, se »izljubiti« in seveda standardno na pir v konjušnico (Vagon). Ko smo spili pijačo, sva se z Jocem poslovila in nadaljevala vsak proti svojem domu. Vmes sem srečal še veliko domačinov, seveda sem se moral ustaviti, kakšno reči ...
Jumbo zdaj ves čas diši, vsi ga strežejo, on pa ne ve, kaj bi
Danes pa mi ni nič jasno. Spal sem do enajstih! Ne vem, kaj početi. Kolo še kar ni razpakirano. Mrzlo je in malo me boli grlo. Dišim in vsi me »pedenajo« od spredaj in od zadaj. Saj ne vem več, ali je to fajn ali ne... To je to, ko se drugič kam podam, pa spet.
Konec
