Tiskane izdaje
Potovanja so me zasvojila
V potovanja sem se zaljubil pred leti v Tanzaniji, kjer sem dobil »potovalni virus«, ki je vedno močnejši. Od tistega trenutka si ne morem kaj, da se ne bi vsaj enkrat na leto odpravil nekam daleč in spoznaval ljudi in njihovo kulturo, ki je tako drugačna od nas. Najprej so bila potovanja bolj odpravarske narave, saj sem se v svet podajal skoraj vedno z enakim ciljem: da se povzpnem na kakšen vrh visoke gore in tako sem se med drugimi povzpel na najvišji vrh Evrope (Elbrus – Rusija), najvišji vrh obeh Amerik (Aconcagua – Argentina), najvišji vrh Afrike (Kilimanjaro – Tanzanija) in na 7134 metrov visok vrh v Pamirju (Pik Lenin – Kirgizija). Po vseh odpravah, ki so bile za mano, je nekaj v meni reklo, da imam visokih hribov za nekaj časa dovolj.
Jumbo in Joc presedlata na kolo
Tako sem iskal nekaj novega in predvsem drugačnega. Navdušila me je zgodba prijatelja Joca Koprivnikarja, ki mi je pripovedoval, kako je s kolesom prepotoval vso jadransko magistralo do Dubrovnika in kako je na poti užival. Poslušal sem ga z odprtimi usti in ker imam tudi sam zelo rad kolo in je moje življenje povezano s kolesom, sem se takoj odločil, da bom tudi sam poskusil potovati s kolesom.
Naneslo je tako, da sem prav Joca vprašal, ali bi šel kam z mano. Joc je doma iz Mislinje, kot jaz. Tudi on je prepotoval že kar nekaj sveta, kolesaril je tudi po Venezueli in na Kanarskih otokih. Je pravi tip za družbo na potovanjih in res se odlično dopolnjujeva. Je dve leti mlajši od mene in je kmet - pravzaprav »virt« kmetije Adam v Veliki Mislinji. Ukvarja se tudi z izdelovanjem lesenega nakita.
Ker sva res »prava dva«, sva se dogovorila, da se bova podala nekam, kjer še nisva bila. Odločila sva se za Maroko.
Najboljši spremljevalec, ki nikoli ne nerga
Zame je bilo takšno potovanje nekaj povsem novega in sem se nad njim tako navdušil, da ne najdem besed, kako to opisati. Potovanje s kolesom me je tako začaralo, da kamorkoli se podam na dopust, gre kolo z mano in je tisti čas moj najboljši prijatelj. Z njim se pogovarjam, ko mi je hudo, z njim se smejim, ko mi je lepo in je edino, ki me razume, saj se nikoli ne pritožuje, pa čeprav mora ves čas garati.
Tako sem kolo vzel že v številne države in v tem času je skupaj z mano videlo že kar nekaj tega prečudovitega sveta. Nazadnje sva bila skupaj v Indiji, še prej pa v Gani, Tuniziji, Iranu, Jordaniji, Ugandi, Maroku, po evropskih državah ... Danes zvečer pa že letiva v Istanbul.
Jutri preberite, kako je Jumbu padec s 60-metrskega ledenega slapa preprečil udeležbo na letošnji ekstremni kolesarski dirki okrog Slovenije in kako je v vodo padel tudi plan B kot Bolivija.
