Tiskane izdaje
Spala sva kar nekje ob cesti, saj sva bila pozna in je bila že trda tema, kampi pa vsi polni, zato sva se odločila kar nekje na prostem postaviti šotor. Tako ali tako sva nameravala zelo zgodaj vstati in sva si mislila, da naju ne bo nihče videl. Res naju ni nihče preganjal, se kljub temu nisva kaj prida naspala, saj naju je celo noč prebujal nek jež. Bolj sva ploskala in kričala, bolj je šaril okoli naju in se ni hotel umakniti.
Ponoči sva gledala zvezdne utrinke, ki jih je bilo ogromno in bili so zelo veliki in prelepi. Če se mi vse te želje uresničijo, bo kar v redu.
Odločila sta se za Metodovo hišo
Zjutraj sva ob 5:30 spakirala in na cesto čez cel Krk in čez most. Jedla nisva nič, pozneje pa sva si v neki trgovini kupila sendviče z mortadelo. Ko sva prišla na kopno, sva se odločala, ali zavijeva na Ilirsko Bistrico ali na Kočevje. Ker sva bila dogovorjena s kolegom Metodom Maroltom, da nama za prenočevanje odstopi hišo v Padovi pri Osilnici, sva se odločila za Kočevje. Metod je tudi že veliko prekolesaril, leta 2002 se je odpravil s kolesom kar z Dolenjske v Nepal, tako sva se tudi spoznala. Rekel mi je: »Zdaj, ko si vsak dan v časopisu, poslikaj še mojo hišo in mojo vas in naredi malo reklame.« Tip je ravno prav odbit.
Gorski Kotar jima je dal vetra
Peljeva po cesti za Zagreb, ki jo šele delajo in je neprevozna, a se odločiva, da bo s kolesi kljub temu šlo, in je šlo. Prideva na cesto za Gorski Kotar in narodni park Risnjak. Tu pa taki klanci, da jih nisva vozila še nikjer od Istanbula! Ko pribrcava na tisoč metrov nadmorske višine, se začneva šaliti, da sva zdaj više od Mislinje, zato bo šlo od tu samo še navzdol, a seveda ni tako. Tudi hladno je postalo, zato morava obleči dolge rokave in jakne.
V Sloveniji sta si najprej privoščila srnico
Kraji tukaj so čudoviti, povsem neokrnjena narava, kanjoni, vredni ogleda tudi kdaj pozneje, tako, turistično. Nato se spustiva po zelo strmem klancu na kakšnih 300 metrov, še malo goniva po lepem asfaltu in zagledava tablo Slovenija. Voziva še kak kilometer do hotela, kjer se najeva srninega golaža. Potem pa še pet kilometrov 12-odstotnega klanca do Metodove hiše! Doma je kljub vsemu najlepše. Takoj, ko se pripelješ čez mejo, je vse drugače. Ko sva se vozila po hrvaški strani - »užas od užasa«, tukaj pa je kilometer od meje že vse urejeno, hoteli, turizem, vse laufa.
Jutri še 180 kilometrov do doma
Jutri zajahava najini muli in pičiva do doma, približno 180 kilometrov do Mislinje. Že za zajtrk naju čaka pet kilometrov zelo hudega klanca, nato pa spust do Kočevja. Po vzponu se bova spustila do Kočevja, nato mimo Žužemberka do Trebnjega, Sevnice in Zidanega Mostu mimo Celja in Velenja v Mislinjo. Vse to bova prevozila v enem kosu, saj nameravava biti jutri okrog petih, šestih popoldne že doma. Joc bi namreč rad v ponedeljek že v službo. Odločila sva se za pot čez Velenje in ne za Vitanje, kjer bi spet grizla v hude klance. Napori prejšnjih dveh tednov se že precej poznajo, saj naju zdaj že v manjših klančkih noge pečejo kot nore.
Joc bi krompirjeve žgance, Jumbo pa se še ni odločil, kaj si bo zaželel
Mene tik pred domom čaka še zadnji težji vzpon, kjer bom po dolgem času lahko spet uporabil malo šajbo, na celem potovanju sem jo doslej samo enkrat, nekje v Bolgariji. Aja, pa mamo bo treba poklicati, naj skuha kaj dobrega. Joc si vedno zaželi krompirjeve žgance, jaz pa še ne vem, česa se mi bo jutri »luštalo«. Doma bom kakšen teden počival, potem pa bom najbrž znova zajahal kolo in se odpeljal do Beograda...
Naslednjič preberite, kako bosta Jumbo in Joc prekolesarila že zadnjo, 180-kilometrsko etapo do domače Mislinje, ali bosta klonila pred mislinjskim klancem in kaj ju bo čakalo na domači mizi.
