Kako sem na Lošinju iskal vitalnost in se pri tem zabaval

Dan ni tako dolg, da bi ga zapravljal na tramvaju.

Objavljeno
10. oktober 2012 19.33
Dejan Vodovnik, Zagreb
Dejan Vodovnik, Zagreb

Pravzaprav se je vse začelo v tramvaju številka 6 nekje sredi Zagreba, ko sem ugotovil, da bi mi zelo prijalo, če bi mi kakšen mladec odstopil sedež. Ugotovitev me je morila še naslednji dan, ko sem s kolegom, sicer kakšno leto ali dve mlajšim, ugotavljal, da sva zanemarila šport.

Očitno nekdo bedi nad nami, saj je kakšen dan zatem prišla ponudba za obisk otoka vitalnosti. Časa za razmislek si nisem vzel veliko, četudi najprej sploh nisem vedel, za kaj gre. Tistih nekaj cunj, športna oprema, kopalke, osebni pribor ... in že sem skoraj zagledal malo mesto in nekaj napetih jader na barkačah. Vitality hotel Punta, evo me, sem se pogovoril kar s svojim avtomobilom, ki me je ob zvokih hrvaških rokerjev pripeljal do Lošinja.

Kakšna postelja, kakšna soba, le kaj bi s televizijo – začeti je treba takoj, sem si dejal in začel raziskovati. Telesne napore sem prihranil za drugi dan.

Po napovedi hrvaške vremenarke mi je bilo namenjeno malce slabše vreme, a se je zmotila. Že prvi dan me je pozdravilo sonce, ki se je kopalo v mirnem morju, v katerem je nekoč spal Apoksimen, grški kip, kakršni so nekoč krasili svetišča in športna tekmovališča.

V bližini Lošinja so ga potegnili iz morja tik pred koncem prejšnjega stoletja in kmalu je postal svetovna arheološka posebnost. Najbrž sem bil posebnost tudi jaz, saj so me, odetega v popolno športno opravo, turisti opazovali kot vrhunskega športnika na pripravah za bližnje svetovno prvenstvo v kateremkoli že športu.

Hoja, zaradi katere so se mi začele nabirati potne srage, je zahtevala svoje. Počitek. Med njim izvem, da so lošinjski ljudje vedno živeli od morja in zanj. Ljubili so ga in se ga bali, zaradi česar so zgradili malo zaobljubno cerkev Annunziato pri Čikatu. Poleg parkov so še druge sledi številnih mornarjev in poveljnikov, ki so iz oddaljenih dežel prinesli eksotične rastline. Razburljiva zgodba o lošinjskem pomorstvu je shranjena v muzejsko-galerijskem prostoru Kule, v Velikem Lošinju, mi pove mladenka iz mesteca, v katerem burje menda sploh ne poznajo. »Pa ne pozabite na palačo Fritzy, četudi je skrita v stranski ulici,« še doda, očitno prepričana, da si bom naslednje tri dni ogledoval njihove znamenitosti.

Kakšna napaka! Dobri duh, ki si je zaželel, da končno spet najdem vitalnost, mi je prišepnil, da so tako kot marsikje tudi na Lošinju jutra najlepša zjutraj. In me podučil, da je eden od elementov vitalnosti tudi voda. Kdo bi si mislil, človek s takim priimkom, pa brez vitalnosti, bo zdaj skočil v vodo in zaužil enega najpomembnejših – poleg zemlje, zraka in sonca – elementov.

Najprej bazen, nato – hop – v pravo morje, malo počitka in za dvajset minut v jacuzzi. Sam samcat. Kakšno sproščeno razkošje. Gospa v belem, izkaže se, da je maserka, me poduči, da je element vode najbolje združiti z elementom vonja, pozneje pa naj le pridem pod njene roke. Upoštevam njen nasvet in jo mahnem v gozd. Počasna hoja, močnejši vdihi in izdihi ... Sodobni svet bi temu rekel green energy, sam temu še vedno pravim sproščanje.

Ko je bilo v meni že veliko, morda celo že preveč svežega zraka in številnih arom številnega rastlinja, izvem, da so daljnovidni ljudje s tega konca v 19. stoletju pogozdili velike površine kamnitih predelov, kjer so še danes gosti borovi gozdovi. Na tem območju je evidentiranih kar 1018 rastlinskih vrst, od katerih jih 939 pripada avtohtoni flori. Od tega jih 230 prištevajo med zdravilna zelišča. Približno 80 vrst, večinoma eksotičnih rastlin, je prinesenih iz drugih krajev sveta. Prinesli so jih lošinjski kapitani in pomorščaki ter jih zasadili v vrtovih okoli svojih hiš. Tu uspevajo agave, mehiški kaktusi, palme, magnolije, mimoze, indijske fige, limone, pomaranče in mandarine ...

Napolnjen z elementom vode in aromatičnih vonjav se prepustim podelementu vitalnosti – rokam maserke. »Lošinjska masaža z eteričnimi in rastlinskimi olji, narejenimi iz lošinjskega rastlinja, nekaj malega raztegovanja ... počutili se boste sproščeno, pretok krvi se bo povečal, škodljive snovi pa bodo iz telesa kar same pobegnile,« me prepričuje gospa v belem. Po 75 minutah se prebudim iz polsna. Z istim imenom in priimkom, a skorajda drug človek.

Četrti element vitalnosti, zemljo, so mi utrle roke maserke, medtem ko se je dan prevesil v pozno popoldne. Naslednji dan je bilo vse le še rutina: voda, zemlja, vonji, sonce ... No, tudi nekaj malega okusa po mladi jagnjetini in kvarnerskem škampu ter aromatičnosti domačega žganja je bilo vmes.

Ko sva se z mojim prevoznim sredstvom poslavljala od hotela Punta, mi je bilo že bolj jasno, zakaj so že leta 1892 Mali in Veliki Lošinj razglasili za klimatski zdravilišči.

Moja vitalnost pa ... Hm, preprosto. Dan ni tako dolg, da bi ga zapravljal na tramvaju. Le na pot se je treba odpraviti nekaj minut prej. Cilj ne bo pobegnil nikamor, vitalnost pa je mogoče doseči tudi – peš.