Kamniti zakladi na vzpetinah Istre

Nič lažjega: na avto zavihtiš kolesi in se za konec tedna odpraviš raziskovat Istro. Priznam, da té kljub preživljanju nekaj dopustniških dni na tamkajšnji obali v preteklih letih nisem prav dobro poznala.

A cilj je bil jasen. S kolesom sva se podala po asfaltiranih in makadamskih vijugastih cestah, ki se ponekod strmo vijejo v hrib do starih istrskih vasic Oprtalj, Grožnjan in Motovun.

Pozabljeni Oprtalj

Za začetno točko raziskovanja sva si izbrala Oprtalj, mestece, ki se omenja že leta 1115. Dviga se na 378 metrih nadmorske višine in je bilo od 19. do sredine 20. stoletja pod Beneško republiko, na kar nas pred vhodom vanj opozarja velika kamnita loža, kjer so se včasih zbirali Benečani. Mestece je bilo nekoč utrdba, obdana z obzidjem, kar se dobro vidi še danes, saj je za vstop v njegov stari del treba iti skozi glavna vrata.

Ozke kamnite tlakovane uličice, ki vodijo do glavnega trga s cerkvico in manjše graščine, v kateri je mogoče prenočiti, kažejo, da je bilo včasih to zelo pomembno mesto. V zadnjem času ga veliko obnavljajo, da bi ga spet oživili. Na turističnih zemljevidih ga še ni, česar sem bila zelo vesela; nikjer namreč ni bilo žive duše in izgubljanje med ozkimi ulicami ter umetniško urejenimi trgovinicami je bilo pravi užitek.

Opevani Motovun

Ker se je počasi že začela dvigovati vročina tistega dne, sva kolesarsko pot hitro nadaljevala proti najbolj prepoznavnemu mestecu med tremi, ki sva jih obiskala, Motovunu. Sledil je spust v dolino reke Mirne, skozi vasico Livade, ki je znana po gurmanskih jedeh iz tartufov. A ker so bile te za najin žep malce prevelik zalogaj, sva pot nadaljevala proti strmi vzpetini, na kateri se 277 metrov visoko dviga Motovun. Od tam je prekrasen razgled na dolino Mirne.

Mesto je znano predvsem po filmskem festivalu, ki tu poteka vsako poletje od leta 1999. Kljub velikemu številu turistov Motovun name ni naredil posebnega vtisa. Pravzaprav sva bila po obisku drugih krajev nad njim kar malce razočarana. Res je, da večina ljudi med potepanjem po istrski obali obišče prav ta kraj, vendar poleg glavnega trga z restavracijo, starim obzidjem iz 13. in 14. stoletja, ki služi kot sprehajalna pot, ter kavarnico in nekaj trgovinicami z lokalnimi izdelki ne ponuja dosti več. Ker pa je sonce že močno pripekalo, sva se odločila, da tu vseeno preživiva malce dlje časa in si privoščiva za malico nekaj tipično istrskega, a še vedno v okviru najinih zmožnosti – domač sirov in mesni istrski narezek. Vse skupaj sva poplaknila z okusno domačo malvazijo.

Očarljivi Grožnjan

Čakali sta naju še zadnja vzpetina tistega dne in še ena slikovita istrska vas – Grožnjan. Res sem bila vesela, da sva Grožnjan pustila za konec. V mojem srcu je zasedel prav poseben prostor in nedvomno se bom vanj vračala vedno, ko bom v bližini. Resnično je najlepše mestece med vsemi tremi obiskanimi, za kar so pred leti poskrbeli z revitalizacijo, s katero so številne opuščene hiše preuredili v slikarske ateljeje, galerije in simpatične trgovinice.

Kamnite ulice, ki jih kljub majhnosti mesta ne manjka, so kot nalašč za fotografske navdušence in občudovalce prave stare istrske lepote. Vse polno je umetnikov, ki jih lahko opazujete pri delu. V mestecu je namreč več kot dvajset umetniških galerij in ateljejev. Za prijetnejše ozračje poskrbijo tudi udeleženci poletne mednarodne filmske šole in mednarodnega kulturnega centra hrvaške glasbene mladine. Za vse s praznimi želodci je na manjšem trgu restavracija s prijetnim ambientom. Nedaleč od nje pa čudovit pogled na Motovun.

Slikovita Parenzana

Za vse kolesarske navdušence in tiste, ki imajo kolesa z malce debelejšimi pnevmatikami, pa je tu še kolesarska pot – po nekdanji železniški poti znana pod imenom Parenzana ali pot zdravja in prijateljstva, ki jo je med drugim financirala tudi Evropska unija. Železniška proga je potekala od Trsta do Poreča in je bila dolga 123 kilometrov. Povezovala je kar 33 istrskih krajev in potekala čez tri današnje države, Italijo, Slovenijo in Hrvaško. Vlak je na tej povezavi nehal voziti leta 1935. Proga je zdaj namenjena izključno kolesarjem in je v celoti odprta šele od konca letošnjega marca.

Proga je pravi raj za kolesarske sladokusce, saj poleg prvovrstnih razgledov ponuja še svojevrstno doživetje z vožnjo skozi razne krajše in daljše predore, čez mostove in viadukte. Tudi midva sva se odločila, da se na del poti po njej odpraviva naslednji dan. Zaradi strmih vzponov je bilo večkrat naporno, a vsi čudoviti razgledi, ki se z vsakim novim kilometrom odpirajo pred tabo, so vredni vsakega truda. Med potjo sva prav vsa tri mesta, ki sva jih prejšnji dan obiskala, lahko videla še z drugega zornega kota. Kot nalašč za strnjevanje vtisov za zaključek kratkega, a sladkega kolesarskega potepanja po Istri.