Karneval: najprej obmolknejo moški, nato še ženske

Ob brazilskem plesu ponavadi pomisliš na znameniti februarski karneval ter na lepe in gibčne plesalke. Njihovi slikoviti in dovršeni kostumi često odkrivajo več kot prikrivajo. Festival vsako leto zaposluje milijone Brazilcev vseh družbenih slojev in pritegne desettisoče turistov z vsega sveta. Delček te lepote pa lahko doživiš tudi v kakšnem nekarnevalskem mesecu.

»Zelo uživamo v plesu, posebno ženske. Glasba in ples sta del naše kulture in sta neločljivo povezana,« pravi Luciana, ki jo srečamo v Riu. Znani brazilski plesi so samba, frevo, forro, lambada, bossa nova in tropicalismo. Samba, tipični brazilski ples, postaja vse bolj priljubljena tudi v Sloveniji. Prvič so jo menda zaplesali na karnevalu v Riu leta 1917, seveda pa njene korenine segajo še precej globlje v čas.

Nekdaj je bila namreč samba del obredov, ki so služili zaklinjanju bogov. Na takih slovesnostih so plesali tudi po več dni skupaj. Samba se je kot družabni ples prvič pojavila v Evropi leta 1924, a v poenostavljeni obliki se je resnično uveljavila šele po letu 1948. Danes je v Braziliji že ponarodeli ples, ki ga plešejo v številnih oblikah. Vedno pa je to radosten in razigran ples, kjer prihaja do izraza zlasti gibanje z boki.

Na odru je žoga 
tudi za ženske

V Riu si to znamenitost lahko ogledate tudi, če tam niste ravno februarja. »Kje bi lahko videla znameniti brazilski ples v kostumih?« vprašam v hotelu in receptor nemudoma potegne izpod pulta list s čudovitimi slikami plesalk v izjemnih kostumih. »Vsak večer prirejajo ta ples. Prece hitro je polno, zato si raje rezervirajte prostor. Karte so po 120 evrov,« še pove.

Pred začetkom predstave publiko ogreva plesalka. Vitka, visoka in v kostumu, ki seveda več razkriva kot skriva. Z njo se lahko fotografirate, a posname vas lahko le njihov uradni fotograf.

Ves čas, ko se zbira publika, na odru žonglira ženska. Z glavo in koleni si podaja žogo, ne da bi ji tudi po pol ure padla na tla. Občasno dobiva aplavz, saj je res neverjetno spretna. »Tega še Pele ni zmogel,« slišim komentarje.

Nogomet je seveda priljubljena tema Brazilcev. Že petkrat so osvojili naslov svetovnih prvakov, njihova država pa bo čez tri leta gostiteljica svetovnega nogometnega prvenstva. Ob izboru je takratni predsednik Lula da Silva dejal: »Nogomet za nas ni zgolj šport, je veliko več: strast celotne nacije.«

Boljši je pogled od daleč

Potem so na oder začeli prihajati plesalke in plesalci, sprva v bolj tradicionalnih oblačilih. Bili so izjemni profesionalci plesa; predvsem moški so v bojni ples vključevali prave akrobacije. Po uvodnem zagrevanju je sledil ples plesalk v tistih seksi kostumih, ki moškim jemljejo dih.

Povsem na koncu pa so na oder prišle plesalke v tako slikovitih kostumih, da so bili že sami zase – predstava. Plesalke so se zaradi izjemne teže in veličine kostuma kar težko premikale. Vsekakor pa je bila to, tudi za ženski del publike, prava paša za oči. Treba pa je dodati, da je te plesalke, podobno kot umetniške slike, treba gledati malce od daleč. Od blizu namreč pri marsikateri sijaj nekoliko zbledi.

Med predstavo je uspešno delovala »tržnica«: nosili so nam pijačo, fotografinje so gledalcem ponujale fotografije. Niso delili le klasičnih fotografij na papirju, ampak tudi odtisnjene na krožnike.

Cena fotografije na krožniku je bila 30 dolarjev, na papirju pa 20. Opazila sem, da so veliko bolj izvirni pri fotografijah na krožnikih. Naročim in po desetih minutah je krožnik že pred menoj na mizi.

»Vzemite še papirnato,« ponudi fotografinja. »Vam dam popust.« Krepko spusti ceno in se znebi fotografije.

Pozabil le na Slovenijo

Na koncu plesne predstave so na oder povabili tudi nekaj posameznikov iz publike, voditelj pa je pozdravil obiskovalce iz različnih držav. Pozdrav Brazilcem, Perujcem, Ekvadorcem, Bolivijcem. »Veliko je med nami Rusov, pozdrav tudi njim,« je zavpil in ruska publika ga je nagradila z bučnim aplavzom. Tako je našteval in našteval posamezne države. Omenil je skoraj vse članice OZN, tudi na Hrvate, Bosance in Srbe ni pozabil. Le Slovenije ni bilo vmes.

V avli so ob izhodu imeli razstavljen velik, bleščeč kostum, kamor si se lahko postavil in se še sam fotografiral. Črnolaska, ki mi je že prodala dve sliki, prime moj fotoaparat in se prijazno ponudi: »Stopita skupaj, vaju bom jaz slikala.«

»Se te kostume lahko tudi kje kupi?« vprašam organizatorko, ki je govorila tudi malce angleško. Na papir mi napiše naslov menda edine trgovine v Riu. V središču starega dela mesta potem res najdem prodajalno s številnimi kostumi. Z bolj ali manj bogatimi, ne zgolj plesnimi, ampak s kostumi za vse priložnosti.

»Toliko kostumov na enem mestu še nisem videla,« priznam prodajalki, ko smuknem v enega od plesnih. Takšnega, ki je malce več pokril kot razkril ...