Koze, kamele in Džingiskan za trdožive in lačne

V Mongoliji se uveljavlja turizem v jurtah. Obiskovalci morajo biti pripravljeni na dolgo in neudobno potovanje po slabih cestah.

Objavljeno
08. november 2011 18.12
Posodobljeno
08. november 2011 20.00
R. Š., Trip
R. Š., Trip

Truplo pravkar zaklane koze leži pod posteljo, na kateri spi francoski turist. Drugi tujci so se – postelj je pač premalo – ulegli v spalne vreče poleg posmrtnih ostankov bele kosmatinke. Iz kota mongolske jurte jih je nemo opazovala kozja glava z rogovi.

Temperatura v nomadskem šotoru (jurti) komaj presega nič stopinj Celzija, vendar bivališče, podprto z lesenim ogrodjem, varuje stanovalce pred viharnim vetrom v puščavi Gobi. V trdni, prenosljivi jurti se zadržujeta toplota in močan vonj po mesu; nekaj mesa se kuha v loncu z vrelo vodo, nekaj ga v trakovih visi s stropa. Mleko precejajo skozi platneno blago in ga zlivajo v kovinsko posodo.

Medtem ko mongolska vlada poskuša privabiti tuje vlagatelje z naravnimi viri, denimo z zlatom, bakrom, premogom in drugimi rudninami, nekatere nomadske skupnosti ponujajo prenočitve za tuje goste, da bi zaslužile nekaj dodatnega denarja in tako izkoristile ukrepe, s katerimi se je država v zadnjih letih odprla svetu.

»Veseli nas, ker lahko obiskovalci prenočijo v naši jurti. V Mongoliji nenapovedano obiskujemo prijatelje, zato nas tudi drugi obiščejo, ne da bi nas prej obvestili,« je povedal 51-letni Tovšinto Vančig, konjski pastir, ki ima v lasti tudi nekaj ovac in koz. Vendar že samo potovanje do lastnikov jurt ni tako zelo preprosto. Obiskovalci se morajo več ur voziti s terenskimi vozili na štirikolesni pogon po neravni pokrajini skozi neskončne stepe.

Med vrhunskimi jezdeci

V nekaterih delih te velikanske celinske države se je čas ustavil, številni prebivalci Mongolije pa živijo skupaj s svojimi živalmi in ohranjajo starodavne običaje. Puščava Gobi, ki se razteza od severozahodne Kitajske do južne Mongolije, je znana po tem, da je bila del velikega mongolskega imperija, tu pa je potekala tudi znamenita svilna pot. Kasneje so jo navdušeno raziskovali antropologi in rudarji.

Turistična vodnica Ojunbolor Demberel in nje oče Otgon Demberel od maja do oktobra turistom razkazujeta nedotaknjeno naravo Gobija sredi peščenih sipin, gora in step. »Veseli me, ker lahko vsako leto nekaj mesecev potujem, spoznavam tujce in jim razkazujem puščavo Gobi,« je povedal 72-letni Otgon, ki je bil nekoč državni uradnik, danes pa sodeluje z več turističnimi agencijami.

Po nekaj urah puščavske pokrajine, kjer živijo rejci konjev, se je Otgon ustavil pri družini s konji, ki so dovolj mirni za turiste. Mongolski otroci se že pri šestih letih naučijo tekmovati s konji in številni so tako dobri jezdeci, da ne potrebujejo sedla.

Od kameljega mesa 
do piškotov

Mongolski pastirji poleg konjev, krav, ovac in koz redijo tudi vzdržljive dvogrbe kamele, avtohtono vrsto v srednji Aziji. Enktuja Borohin je vodja družine pastirjev kamel. Pred šestimi tedni se je preselila na to območje, da bi poiskala primerne pašnike za svojo 400-glavo čredo, čez mesec dni pa se namerava spet preseliti, da bi našla boljše zavetišče, v katerem bi lahko preživela zimo.

V puščavi Gobi lahko doživite izjemno visoke in nizke temperature: pozimi je tu minus 40 stopinj Celzija, poleti pa termometer pokaže več kot 40 stopinj. V Enktujini jurti za turiste imajo obiskovalci na voljo le najosnovnejšo opremo, stene pa so okrašene s pisanimi bombažnimi platni, izdelanimi na Kitajskem. Družina prinese svoj edini štedilnik v jurto za goste in skuha tople obroke za obiskovalce. Na jedilniku je vsakodnevna hrana nomadov – ovčje in kozje meso, čeprav Mongoli jedo tudi kamelje, konjsko in goveje. Čaj ponudijo s skuto in ocvrtimi piškoti. Ko se znoči, se stanovalci odpravijo spat, nočno tišino občasno zmotijo le nemirne kamele in lajež psov.

Borohinova se zbudi ob prvih žarkih sonca, ki se pokaže nad obzorjem. Njena hči Ganceceg spretno postavi koze v vrsto, da jih laže pomolzejo. Koze so zvezane z vrvjo, postavijo pa se v dve vrsti, in sicer tako, da vsaka koza gleda drugo v oči. Mleko, sir in drugi izdelki, tudi volna, so naprodaj. Borohinova je zadovoljna, ker trije njeni otroci študirajo kmetijstvo in tehnologijo v mestu, trije pa so se odločili, da bodo živeli na podeželju kot pastirji. »Otroci imajo v mestu priložnost za drugačno življenje, na podeželju pa lahko živimo od živali in zemlje,« je povedala.

V iskanju zlata

Mongolija ne proizvaja veliko končnih izdelkov, zato ne more zagotavljati gospodarskega razvoja, ne da bi izvažala veliko svojih naravnih virov v sosednje države. Ljudje, ki se preselijo v prestolnico Ulan Bator, težko najdejo zaposlitev, zato imajo težave zaradi brezposelnosti. Država s slabimi tremi milijoni prebivalcev meji na Rusijo in Kitajsko, nekaj manj kot polovica prebivalcev pa živi nomadsko življenje. Je najredkeje poseljena država na svetu in nima ne znanja, ne denarja, ne drugih nujnih pogojev za to, da bi izvedla velike rudarske projekte brez tujih naložb. Turizem se ne more dobro razvijati tudi zaradi slabe infrastrukture.

»Ko sem za rudarsko podjetje obdelovala različne podatke, sem imela dobro plačo, vendar so takšne službe redke,« je povedala turistična vodnica Ojunbolor. »Slišati je bilo tudi govorice, da so nekateri odkrili zlato, zato zdaj vsi upajo, da ga bodo tudi sami odkrili. Lastniki velikih avtomobilov, ki jih lahko vidite v mestih, so ljudje, zaposleni v rudarstvu,« je dodala.

Medtem ko si v Mongoliji prizadevajo posodobiti državo, ne pozabljajo na svojo preteklost in legendarnega bojevnika Džingiskana, ki je ustanovil mongolski imperij leta 1206. Njegovo ime lahko opazite povsod po državi, od letališča v glavnem mestu do razglednic in steklenic vodke. »Res je, da nimamo veliko, vendar smo bogata država z dolgo zgodovino. V Mongoliji večkrat pravimo, da nas še vedno hrani Džingiskan,« je še dodala Demberelova.