Tiskane izdaje
V pozni antiki je podolgovati jezik kopnega, ki varuje beneško laguno pred valovi Jadrana, dobil ime Lido Bovense. Bil je prvi sedež dožev, v zgodnjem srednjem veku so ga po benediktinski opatiji, ki si je lastila tudi ankaranski samostan, preimenovali v Lido di San Nicolo. Otok je postal prvo mondeno evropsko kopališče, tja so radi zahajali slavni od Grete Garbo do Winstona Churchilla. S projektom Mojzes je zrasel vzporedni umetni otok, v iztekajočem se poletju pa ga zavzamejo gostje beneške Mostre, ki se je končala pred desetimi dnevi. Prve dni septembra se zgosti promet med Lidom in Markovim bazenom. Filmski zvezdniki sem ne prihajajo v elegantnih gondolah, kot pred stoletjem Thomas Mann, marveč v hitrih plovilih.
Od Des Bainsa do Excelsiorja
Njihov cilj ni leta 1900 zgrajeni legendarni Grand hotel des Bains, kjer je kasnejši nobelovec po begu iz Trsta in Istre napisal novelo Smrt v Benetkah, ki jo je Luchino Visconti šest desetletij kasneje (1971) s pomočjo otožne Mahlerjeve glasbe in melanholičnih pejsažev prelil v nostalgičen film. Leta 1929 je v hotelu umrl vodja slovitega ruskega baleta Sergej Pavlovič Djagilev, pred leti pa je še služil za hotelske scene filma Angleški pacient. Od lani je zaprt, saj naj bi ga do konca letošnjega leta preuredili v razkošen apartmajski kompleks za posebne goste.
Tako je tudi letos središče dogajanja »orientalski« Grand hotel Excelsior, ki leži neposredno ob stari filmski palači in sodi v elitno skupino HO10. Poletne noči leta 1908 je mestna pihalna godba uvedla veličasten ognjemet nad laguno, na Lidu pa se je menda zbralo kar trideset tisoč Benečanov in navdušeno pozdravilo odprtje hotela, ki je spominjal na orjaški zabaviščni park ali kakšno kasnejšo hollywoodsko filmsko kuliso. Omislila sta si ga ekscentrični grof Volpi in nad tehnično dobo očarani arhitekt Nicolo Spada.
Lastnika združenja velikih hotelov CIGA sta v prvih petih letih zaslužila neverjetnih 37 milijonov lir. Ko je ameriški bančnik in mecen Pierpont Morgan (nečak avtorja božične pesmi Jingle Bells) na Lido pripeljal pisano druščino, so se med gosti znašli božanska Greta Garbo, Marlene Dietrich, Barbara Hutton, Erroll Flynn, nekdanji britanski kralj in ameriška ločenka Wallis-Simpson ter Winston Churchill. Na prostrani hotelski terasi in v Corte Moresce se je pod palmami in vodnjaki rodila zamisel o filmskem festivalu, ki velja za najstarejšega na svetu.
V Benetkah so pregnali smrt
Beneška obala (Lido di Venezia) je ozek pas kopnega, ki sega od Lida di Jesolo na severu do ribiške Chioggie na jugu. Pred valovanjem Jadrana varuje občutljivi ekološki sistem lagune. V že zdavnaj opuščenem Malamoccu so vladali prvi doži, preden so se v 9. stoletju preselili na Rivo Alto.
Nekoč pust, kasneje deloma z gozdovi porasel svet je vedno privlačil pustolovce. Tu so križarji z vseh koncev Evrope čakali, da z obljubljenimi galejami stoletnega slepega doža Dandola odplujejo v Bizanc, stoletja kasneje je lord Byron po sipinah gnal iskre konje, ob koncu 19. stoletja pa je otok doživel razcvet letovišč in secesijskih hotelov v slogu starega portoroškega Palacea in brionskega Neptuna. Naravno pregrado sestavljajo trije otoki, južno ležita Pellestrina in Sottomarina.
Lido obsega le štiri kvadratne kilometre, v dolžino meri enajst kilometrov, le redko kje je širši od tristo metrov. Pred desetletjem so v krajih Lido in Alberoni, kjer je golfišče in se začneta gozd ter zaščiteno območje, našteli 17.848 stalnih prebivalcev. Osrednja ulica mesteca z živahnim prometom je 700 metrov dolga in široka, po prvotni vasici in cerkvi poimenovana Gran Viale Santa Maria Elisabetta, ki vodi od jadranske promenade do lagune in ob kateri se vrstijo hoteli, trgovine in restavracije. Podobo kraja določajo štiri stavbe: legendarni Grand hotel des Bains, palača Kazina, Grand hotel Excelsior in gradbišče novega festivalskega kompleksa. Morska obala je peščena, del je utrjen z orjaškimi bloki istrskega kamna. Kopališča so urejena, morje je čisto in toplo.
Vse poti vodijo mimo Lida
Stoletja opuščeni Lido je bil občasno pomemben kraj, od nekdaj so v zimskem času po zapletenih poteh skozi laguno vodili piloti iz Istre. Severni glavni vhod v laguno so utrdili okoli leta 1053, blizu so leta 1070 pokopali doža Domenica I. Contarinija, leta 1177 je z normanskimi ladjami na otoku pristal bojeviti papež Aleksander III., veliki zmagovalec bitke v beneškem zaledju. S cesarjem Friderikom I. Barbarosso sta se javno pobotala prav na Markovem trgu v Benetkah.
V začetku 15. stoletja se je na otoku izkrcala madžarska flota, vsiljivci so štirinajst dni kasneje pri kraju Motta di Livenza izgubili spopad z beneško vojsko. Večje naseljevanje je doživel šele pred dvema stoletjema, leta 1855 je na Lidu nastalo prvo evropsko javno kopališče in izraz lido se je uveljavil za lepe plaže po vsem svetu.
Podjetni Giovanni Busetto je bajno obogatel s kopališko družbo, ki jo je ustanovil leta 1871. Kmalu so zarisali tudi novo osrednje pristanišče Porto di Lido, kjer še danes pristajajo plovila iz Benetk, zgradili so ga šele desetletje kasneje. Po katastrofalnih poplavah leta 1882 je otok postal pribežališče brezdomcev, leto pozneje so Lido, Malamocco in Alberoni vključili v veliko beneško mestno občino. Še pred iztekom stoletja so zgradili prvo šolo in kmalu potegnili vodovod, leta 1905 so prebivalci dobili tudi elektriko.
Vse to je omogočilo razvoj mondenega kopališkega turizma, vzdolž obale so potegnili celo električni tramvaj. Ko so po prvi svetovni vojni za vse večje ladje začeli poglabljati vhode v laguno in plovne kanale, je vanje vdrlo veliko morske vode in povzročilo občutne ekološke spremembe. Posodabljanje lagun, ki vključuje kar dvajset dodatnih vhodov, so končali leta 1931. S spornim projektom Mojzes, ki naj bi s premičnimi zapornicami obvaroval Benetke pred vse pogostejšimi poplavami, pa se je vse začelo znova.
