Tiskane izdaje
Verjetno je vsak izmed nas vsaj enkrat v življenju sanjaril o potovanju v ledena arktična prostranstva, na katerih odseva čarobna mavrica severnega sija.
Ob visoki sončni aktivnosti auroro sicer lahko vidimo tudi daleč na jugu, v Sloveniji se je nazadnje pokazala jeseni 2011, vendar v zelo okrnjeni podobi. Če jo želite videti v najlepšem sijaju, je pač treba odriniti daleč na sever. Slovenski prestolnici najbližje romarsko izhodišče zasledovalcev severnega sija (»Aurora chasers«) je 2623 kilometrov zračne razdalje oddaljeno norveško mesto Tromso, četrto največje naselje znotraj arktičnega kroga.
V njem živi približno 70.000 ljudi, ki imajo nemalokrat idealne razmere za opazovanje severnega sija, saj mesto leži prav v središčnem pasu njegovega prikazovanja. No, za preostale sanjače je drugače, potovanje na daljni sever je povezano z – milo rečeno – visokimi stroški pa tudi nekaj tisoč v srečo vloženih evrov še ne prinaša nujno uspeha. Zadnjo besedo ima sreča.
Za potovanje v Tromso smo se odločili že lansko pomlad, sledilo je nekajmesečno raziskovanje, nato pa smo določili datum odhoda. Upoštevati je bilo treba povprečno vreme od oktobra do marca, ko je auroro sploh mogoče videti, saj je poleti zaradi polnočnega sonca človeškim očem nevidna. Poleg tega so pomembni tudi lunine mene, ob polni luni je namreč aurora manj vidna, in trajanje dneva, saj Tromso 26. novembra zajame polarna noč, ki traja vse do 15. januarja.
Čeprav je polarna noč prav gotovo svojevrstno doživetje, sem si vendarle želel izkusiti Norveško tudi podnevi. Tako je iz celotnega izračuna pogledal začetek marca.
Skrbi za tjulnja
Že prva, četrturna vožnja od terminala do središča mesta, od katere je deset minut vožnje skozi predore, me prevzame. Na nekaterih delih je videti, kot da so skalo le razstrelili in skoznjo potegnili cesto, saj obokov sploh ni, iz sten pa gledajo skale, medtem ko so drugi deli z betonskimi oboki. V predorih je poleg tega kar nekaj krožišč in parkirišč. Zagotovo je pluženja cest tako precej manj, kot bi ga bilo sicer.
Pred hotelom zagledam zbrano ponudbo: kebab čez cesto. Želodček je zavriskal, kaj kmalu pa je vriskala tudi denarnica, a ne od veselja, temveč od šoka. Gospodič mi poda kebab in izusti: »Eighteen.«
»Osemnajst norveških kron, približno dva evra in pol, torej. Saj ne bo takšne panike, bom pa jedel kebab,« pomislim. A ko pogledam na blagajno, ugotovim, da je bil nesporazum. Cena je eighty (80), torej 11 evrov.
Prihodnje tri dni podnevi spoznavam Tromso, ki ga mnogi imenujejo Pariz severa in kjer se vse vrti okoli polarnih raziskovalcev. Po mestu so posejani spomeniki polarnih herojev, kot sta bila Roald Admundsen, prvi človek na južnem tečaju (1911) in prvi, ki je brez dvoma dosegel severni tečaj (1926), ter Fjodorf Nansen, ki je prvi prečil Grenlandijo (1888).
Med znamenitosti poleg Arktične katedrale, najbolj impresivne stavbe v mestu, sodi tudi arktični akvarij, ki vabi že z nenavadno arhitekturo, saj je videti kot kup podrtih betonskih blokov. Obisk akvarija mi je postregel z nenavadno izkušnjo. Pri vhodu so oglaševali, da lahko obiskovalci za 132 evrov letne najemnine postanejo sponzor tjulnja, pri izhodu so ponujali 30-odstotni popust na vse izdelke iz tjulnjeve kože?! Si predstavljate, kako ob tem prijaznem znižanju ostrmijo naivni sponzorji!?
Svetloba, ki ni poceni
Dnevne obveznosti so bile zanimive, a so bile v resnici le sredstvo za zapravljanje časa med enim in drugim poskusom lova na severni sij. Prišel je zadnji dan v Tromsu, za mano pa sta bila že dva neuspešna poskusa. Drugo noč sem auroro zgrešil za eno uro, naslednjo pa je zapadlo najmanj 20 centimetrov snega, zato sem o siju lahko le sanjal. Posebnost vremena na skrajnem severu so neverjetno hitri vremenski preobrati: od sončnega dneva, skoraj brez oblačka, do snežnega meteža lahko mine le dobre pol ure – in obratno.
Zadnji večer v Tromsu sem se šel organiziranega turista. Vleka s psi in vožnja s snežnimi motornimi sanmi staneta približno 250 evrov. Veliko preveč za užitek, ki traja eno uro, vse drugo je logistika.
Lovcem severnega sija ponujajo zasledovanje s kombiji, v katerih je manjša skupina, ali z avtobusi, v katere stlačijo 55 ljudi. Z njimi in nekaj drugimi avtobusi nato na nekem parkirišču ob cesti »spokojno« opazuješ sij.
Hvala, ne bi.
Izbral sem večer v koči, ki ima to slabost, da moraš imeti še dodatno srečo. Vreme mora biti lepo, in to prav tam, saj nisi mobilen. Pridružil sem se majhni skupini, v kateri sta bila dva Italijana in ameriški par. Sedemdesetletni upokojeni norveški mornar Henry nas je v zameno za dobrih sto evrov na glavo zvečer gostil v koči ob Eisfjordu, približno pol ure vožnje iz Tromsa.
Z našim gostiteljem Henryjem smo hitro spoznali, da je lovljenje aurore kot ribolov. »Lovljenje aurore je zelo naporno delo, biti moraš potrpežljiv,« je razlagal Henry in se smejal.
Imel je še kako prav. Ura je bila že čez polnoč, Henry je začel čistiti kombi, da bi nas odpeljal nazaj v mesto, sam pa sem se ubadal z vprašanjem, ali jo bom, auroro, sploh videl, saj je bila noč za spremembo jasna, sija pa od nikoder. Henry je žgal kombi, da bi ga segrel, ko se je nad našimi glavami začela predstava. Sprva tako bleda, da je le fotoaparat lahko potrdil, da je sij – in nekaj, kar je bilo očem vidno kot meglica, z morda zelo rahlim zelenim odtenkom, je fotoaparat naredil prepoznavno zeleno.
Naslednjo dobro uro smo, z odprtimi usti, iz katerih se je vsake toliko razlezel krik navdušenja, opazovali magično predstavo. Predstavo počasnega valovanja, nečesa, kar bi bilo lahko videti kot svilene niti, pa vse do podobe ostre tanke linije, ki je plesala nad nami. Barve so se v tem času spreminjale od prosojno do intenzivno zelene. Nebo so po uri in pol začeli zakrivati oblaki, odpravili smo se nazaj v Tromso, sij se nam je med vožnjo še nekajkrat pokazal.
Trideset pod ničlo – za nič
Po štirih dneh je bil čas za premik. Najamem avto, ob katerem večina mojih sogovornikov iz toplih krajev le zmajuje z glavo, saj so razmere resnično polarne. Na cestišču je večinoma led in nanj primrznjen sneg. Plugi so vseskozi v pogonu, zato so ceste bolj ali manj splužene – vendar le do ledu. Podnevi zaradi snega na cestišču in v okolici ter difuzne svetlobe sploh ne vidiš, kje pelje cesta. Kolesnice se ne vidijo, v pomoč so le konice opozorilnih obcestnih palic, ki gledajo iz snega ob robu ceste. Vidljivost se v snežnem metežu občasno zmanjša na dva metra.
Po treh urah spoznavne vožnje v rahlem sneženju in pod okriljem noči pripeljem do vasice Birtavarre ob koncu fjorda, kjer bo naslednje tri dni moja baza. Ko prispem na cilj, me ustavi nesplužena cesta, pred seboj vidim le sneg, nato petdeset metrov stran zagledam nekaj hišic, ki so popolnoma zasnežene, vendar je kraj videti zapuščen. Kljub gretju v avtomobilu me zmrazi: »Kje, za vraga, bom spal?« Zapeljem se skozi vas, in ko se vrnem tja, kjer sem prej že obupoval, me čaka nasmejani lastnik Kristian. Da sem na pravem kraju, pove, in s traktorjem počisti pot do špartanskega bungalova. Odleže mi. Vsaj v avtomobilu mi ne bo treba spati, sem bil pa prvo noč edini gost v naselju s petnajstimi hišicami.
Zunaj sneži, ura pa je primerna za odhod na lov za auroro, pričakujem, da 90-kilometrska nočna vožnja do finske meje ne bo zaman. Če sneži, je sij skrit nad oblaki.
Približno deset kilometrov pred mejo sneženje preneha. Hitro se zjasni, že peljem mimo prvih avtobusnih postajališč z lovci na auroro in tik pred mejo najdem miren kotiček za opazovanje. Zagnanost se mi je izplačala: sij se tokrat, sicer le za četrt ure, pokaže bolj nad obzorjem.
***
Da je pri lovljenju sija resnično najpomembnejša sreča, sem dodobra spoznal naslednjo noč, ko sem nekaj kilometrov stran, na finski strani, ure dolgo zmrzoval pri neverjetnih minus 30 stopinjah in upal, da bom za trpljenje nagrajen in da bom v kristalno jasni noči ugledal tudi tako želeni sij. Ledena finska noč in zadnji lov ga nista prinesla.
