Tiskane izdaje
Nekaj trenutkov sem tako brez besed zrla vase, dokler me ni zmotila ena izmed učiteljic: »Na spodnji sliki si ti, ampak kdo pa je na zgornji sliki?« Odgovorila sem, da sem tudi to jaz.
Nato mi je kar naravnost povedala, da si na zgornji sliki, tisti, ki je nastala na morju, nisem prav nič podobna. Moj obraz je namreč temen in videti sem stara štirideset let. Pove mi tudi, da sem v živo lepša, saj sem v resnici bela in zato videti veliko mlajša, morda kakih dvajset let.
Rahlo si oddahnem, a vseeno mi v glavi odmeva številka štirideset ... Že res, da se ljudje ponavadi motijo glede moje starosti, a so mi do tega trenutka vedno prisodili manj let, kot jih imam v resnici. Nihče me še ni postaral za več kot deset let.
Bistvene razlike med slikama glede barve svoje kože sama niti ne vidim. Pojasnim ji, da se pri nas ljudje precej radi sončijo, saj želijo temnejše odtenke svoje kože. Nekaj časa me osuplo gleda in nato zmaje z glavo: »Ne, ne. Temno pomeni staro, zgarano. Bela barva kože je lepa, pomeni mladost.«
Odidem po stopnicah v svojo sobo, ki se nahaja kar v šoli. Čez slabih deset minut nekdo potrka na vrata. Prišla je receptorka in mi pove, da bi me nekaj učencev iz šole rado spoznalo. Zraven se še nekajkrat opraviči, kot da me je zmotila pri čem pomembnem. Z veseljem odidem v spodnje prostore šole, na širok hodnik.
Kar naenkrat je okoli mene kakih dvajset učencev, starih med deset in petnajst let. Stojim v sredini kroga in z vseh strani me pozdravljajo: »Hello, hello.« Zastavim jim enostavna vprašanja, a kogarkoli kaj vprašam, mu postane nerodno in se skrije za prijateljev hrbet. Naposled ena izmed deklet le odgovori na vprašanje, že naslednji hip pa jih zastavlja meni. Začudena sem nad njenim dobrim znanjem angleščine. Vprašam jo, koliko je stara in mi v angleščini odgovori: »Triindvajset.«
Pogledam jo, precej manjša je od mene. Niti za hip ne pomislim, da je odgovorila pravilno, zato jo popravim: »Verjetno si mislila reči trinajst?« Pa mi spet v dobri angleščini odgovori: »Ne, triindvajset let sem stara. Jaz sem njihova učiteljica.« Od sramu povesim glavo in takrat zagledam njene čevlje z deset centimetrsko peto. Postane mi jasno, da trinajstletnice prav gotovo ne nosijo takih čevljev.
Čez dober mesec me je povabila na svoj rojstni dan. Njen zaročenec je pripravil izvrstno kosilo, jaz pa sem tako dobila priliko, da sem ji čestitala za štirinajsti rojstni dan. Tega dne mi je zaupala, da so se pred mojim prihodom z učenci pogovarjali, katera vprašanja mi lahko zastavijo, saj sem iz druge države in imamo druge navade. Niso me želeli užaliti, zato jim je razložila, da se ob prvem srečanju človeka ne sprašuje, koliko je star. Sploh pa ne, če je to ženska.
