Tiskane izdaje
S toplo vodo se nisem tuširala prav pogosto. Pa ne zato, ker bi mi bilo vedno tako vroče, da bi se z užitkom polivala z mrzlo ampak zato, ker v Longlinu in v večini domov na jugu Kitajske iz pip pač topla voda ne priteče.
Za segrevanje ponavadi uporabljajo bakreno žico, ki jo namočijo v čeber vode, drug konec pa v električni vtikač in nato nekaj časa počakajo, da voda postane vroča.
Tamkajšnje električne napeljave in razni kabli pa so bili za moje pojme precej dvomljive narave. Sploh po dogodkih z električnim vokom, ki sva ga imeli s sostanovalko na voljo v svojih bivalnih prostorih. Kakih trikrat se je zgodilo, da se je med kuhanjem hrane scvrl še kabel.
Dobesedno lasje so mi šli pokonci. Vsakič, ko se je pripetila tovrstna mala nezgoda, je prišel kak moški, ponavadi hišnik, vzel nož, malo porezal in postrgal zažgani del, nato pa s kleščami potegnil ven nekaj žičk in vse skupaj nekako zvezal do naslednjič, slednjič. Nastala je prava mala eksplozija, saj je kabel dobesedno razneslo.
Po tem dogodku sva s sostanovalko odšli v bližnji supermarket in kupili malo keramično ploščo. Nakup je trajal precej dolgo, kljub temu, da je bila uporaba naprave povsem enostavna, poleg pismenk so bile zraven gumbov še nazorne slike. A sostanovalka je imela vseeno veliko vprašanj, prodajalka pa še več odgovorov in razlag. Seveda sta se pogajali tudi za ceno. Končna odločitev za nakup je nastala šele po tem, ko nama je prodajalka skuhala jajca, poleg keramične plošče pa sva dobili še vok in gobico za pomivanje posode.
Dolgo pogajanje je sostanovalko utrudilo, zato sem se ji ponudila, da ji pripravim kosilo. Bila je navdušena in zaželela si je kakšno ne-kitajsko jed. Ob sestavinah, ki sva jih imeli doma, sem ji spekla palačinke. V voku. Bile so miniaturne in namesto čokoladnega namaza ali marmelade, ki jih v tamkajšnjih trgovinah ne prodajajo, sva si na sredino nadrobili rjav trsni sladkor, ki ga prodajajo v kosih.
Sostanovalka je pet minut po tem, ko je pojedla zadnjo palačinko, komentirala: »Hm, saj je bilo kar okusno, a kako naj se človek od tega naje, če pa nimate zraven riža?« Preden sem ji uspela razložiti, da so nam ponavadi palačinke povsem dovolj ali pa pred njimi morda jemo še kako juho, si je na zastavljeno vprašanje odgovorila kar sama: »Aja, verjetno zato, ker vi povsod zraven jeste kruh.« Razložila sem ji, da kruh res ne paše zraven palačink. Nadaljnih vprašanj ni imela več.
Večerjo si je tisti večer pripravila precej bolj zgodaj kot ponavadi, jaz pa sem si od takrat dalje vodo za tuširanje in pranje oblek bolj brezskrbno segrevala na novi keramični plošči.
