Tiskane izdaje
Med svojim bivanjem v Longlinu sem spoznala kar nekaj uradov, kjer sem ponavadi brez problemov urejala razne papirnate in denarne zadeve. Tako mi je na banki brez težav uspelo nakazati denar na drug bančni račun, na policijskem uradu pa so ob vpisovanju tujke v svoj register želeli izvedeti veliko o Sloveniji, ostalih vprašanj pa niso zastavljali. Nekoliko se je zataknilo na pošti.
Kmalu ob prihodu na Kitajsko sem ugotovila, da nekaterih oblačil ne bom potrebovala, posebej ne tistih z dolgimi rokavi. Odločila sem se, da jih bom poslala po pošti domov ter si nakupila nekaj novih stvari. Vseh rečii za pošiljanje se je nabralo za srednjo velikost paketa. Nekaj oblačil, knjig, učbenikov ter daril za domače in prijatelje sem zapakirala v manjšo škatlo. Dve kitajski prijateljici sta ponudili svojo pomoč pri nošenju paketa in odhodu na pošto. Kljub temu, da sem jima zatrjevala, da se lahko znajdem sama in da škatla ni tako težka, sta vztrajali pri svojem. V službi sta se s svojim nadrejenim dogovorili, da bosta prišli na delo nekaj ur kasneje. Njun šef je bil razumevajoč, tudi on je vedel za tujko v mestu. Svojima zaposlenima je ukazal, da me morata po opravku na pošti peljati še na kosilo, razkazati njihovo podjetje ter pokazati proizvodnjo lokalnega čaja.
Vse to je res prišlo na vrsto, vendar šele, ko sem paket dostavila nazaj v svojo sobo.
Polna škatla je na poletni soparni vročini dobila dodatno težo in vesela sem bila pomoči prijateljic. Vstopile smo v hladni poštni urad in paket položile na pult pred poštno uslužbenko. Ta nas je postrani pogledala, nato pa se je posvetila drugi stranki, ki je v prostor vstopila nekaj trenutkov kasneje kot me. Hitro sta uredili stvari, nato pa se je tamkajšnja zaposlena obrnila k nam. Razložile smo ji, da želimo poslati paket v Evropo, v Slovenijo. Takoj je povedala, da bo pošiljanje zelo drago, saj ga lahko pošlje le z ekspresno pošto, ker nima obrazcev za navadno pošiljanje.
Med tehtanjem paketa nas je prosila, naj ji na papir napišemo državo, v katero želimo poslati zadevo. Na list smo ji zapisale besedo Slovenija tudi v pismenkah. Tipkala je po računalniški tipkovnici in hkrati zmajevala z glavo. Povedala je, da njen računalnik države ne najde.
Razložile smo ji, da je država v Evropi in naj skuša najprej poiskati Evropo, nato pa še Slovenijo. Spet je nekaj časa tipkala in spet je kmalu začela zmajevati z glavo: »Nikoli še ni nihče pošiljal pošiljke v Evropo. Žal, tega ne morete poslati od tu. Evrope ni v našem računalniškem sistemu. Longlin je premajhen«.
Zanimalo me je, kako so včasih pošiljali pošto iz njihovega kraja, ko še ni poznala računalnika in mi je prijazno razložila, da so pošiljali samo po Kitajski: »Ni tujcev tukaj, nikoli še ni nihče od tu pošiljal pošte v Evropo. Paket morate odnesti do Nanninga, glavnega mesta te province. Od tam lahko pošljete zadevo v svojo državo.«
Nato je sledilo pogajanje kitajskih prijateljic in poštne uslužbenke, naj vendar najde način, da se paket pošlje. Ves čas je zmajevala z glavo in večkrat zapored skomignila z rameni: »Tako pač je, nič ne morem pri tem.«
Ni nam ostalo drugega, kot da paket odnesemo nazaj. Okusni čaji, s katerimi sta mi nato postregli prijateljici, so razkadili mojo jezo in odplaknili grenak priokus, ki je nastal zaradi poštne uslužbenke.
