Tiskane izdaje
Nisem bila prepričana, ali sem jih pravilno razumela, ko so mi govorili o velikosti razreda. Številke nikoli niso bile moja vrlina. Ko pa so me nekaj minut pred začetkom začeli opremljati s prenosnim mikrofonom, sem vedela, da bo število učencev vsekakor veliko.
Poleg učencev so se začeli zbirati tudi učitelji, vsi opremljeni z najboljšo fotografsko opremo. Vse, kar so želeli od mene je bilo to, da bi učenci odprli usta in spregovorili vsaj nekaj stavkov angleško.
Učne ure na Kitajskem trajajo štirideset minut, nato pa sledi deset minut odmora. Velika večina učiteljev na državnih šolah svoje učence jezik uči tako, da znova in znova skupinsko ponavljajo besede. Kitajski učenci imajo tako zelo širok nabor besednega zaklada, problem pa se pojavi pri njihovi uporabi. Nimajo prilike, da bi se pogovarjali po angleško, kadar pa srečajo tujca, jih ponavadi pograbi velika trema in vso jezikovno znanje izgine.
Pred mano je bilo res vsaj šestdeset učencev. Sedijo vsak v svoji klopi, ki so narejene iz masivnega lesa. Zaradi velikega števila knjig, ki jih imajo na mizah, ponekod iznad kupov kukajo le močni črni lasje, obrazov pa ne vidim.
Pozdravim jih in enoglasno mi odzdravijo nazaj. V zadnjem delu razreda so učitelji in vsi me gledajo skozi različne snemalne naprave. Povem nekaj osnovnih stvari o sebi in predstavim snov za učno uro. Vse poteka tako kot je treba, učenci dvigujejo roke, sodelujejo in se smejijo. Ena izmed deklet me vpraša, če lahko pride zapeti kitajsko pesmico. Seveda ji dovolim in za pogum si prisluži ogromen aplavz svojih sošolcev. Nato preverim besedni zaklad s področja hobijev in vidim, da poznajo veliko besed, a njihova izgovorjava je precej nejasna. Skupaj povadimo in vsako besedo glasno ponavljajo za mano. Ponovimo še dva stavka in nato želim, da bi vse to vadili v parih.
V angleščini jim podam navodilo: »Sedaj pa vadite v parih.« Trenutek zatem pa kot odmev zaslišim iz šestdesetih grl: »Sedaj pa vadite v parih.« Več kot očitno mojega navodila niso razumeli, zato se sprehodim po razredu in kažem na učence po dva in dva.
Tako govorico so razumeli in kmalu začnejo vaditi v parih. Čas je mineval hitro in po dialogih je sledila igrica, ki pa jo je zmotil šolski zvonec. Iz zvočnika se je zaslišala mirna glasba, a ker nihče izmed učencev ni zdivjal iz razreda, sem pomislila, da bo morda sledilo le kako obvestilo. Pogledala sem na svojo uro, ki je prav tako kazala, da je pouka konec. Zmedeno sem pogledala proti učiteljem v zadnjem delu razreda, večina jih je že ugasnila svoje snemalne in fotografske naprave, vsi učenci pa so še vedno sedeli na svojih mestih. Nisem vedela, ali še kaj pričakujejo od mene ali pa me niso razumeli, ko sem še sama naznanila konec pouka. Še po kitajsko jim povem, da je ure konec.
Naenkrat pa ves razred vstane, se mi po angleško zahvali in prikloni. Svojo osuplost nad gesto sem skušala skriti z nasmeškom in tudi sama sem se jim zahvalila. A učenci še vseeno niso odšli. Pokažem na vrata učilnice in nakažem, da lahko sedaj odidejo. Pomaham jim, rečem adijo in začnem pospravljati svoje stvari.
Naenkrat pa se okoli mene naredi krog, skoraj vsi učenci so prišli do mene. Sprašujejo me mnoga vprašanja; o mojem najljubšem hobiju, barvi, glasbi, nekoga zanima, če sem poročena. Od daleč mi maha tudi njihova učiteljica in mi pove, da ima ena izmed učenk rojstni dan in bi rada, da ji zapojemo »Vse najboljše«.
Še preden dobro zajamem zrak, se iz otroških grl že zasliši pesem, na slavljenkinem obrazu pa se riše ogromen nasmešek.
Pred svojim odhodom iz učilnice so me prosili še za fotografiranje. Med hojo čez šolsko dvorišče pa me je kar naenkrat prevzel nenavaden občutek- zazdelo se mi je, kot da mi nekdo sledi. Poleg mene so hodile učiteljice, ki so mi navdušeno razlagale, kako so jih pozitivno presenetili učenci zaradi svojega odziva in sodelovanja. Ozrla sem se čez ramo in zagledala dolgo kolono učencev, ki so mi sledili vse do šolskega izhoda.
***
Naslednji del preberite v ponedeljek ob 15. uri.
