Male zgodbe iz velike države: Turisti

Nekega dne me je učiteljica, zadolžena za organizacijo pouka angleškega jezika, povabila k sebi domov na večerjo. Povabila je tudi nekaj ostalih učiteljic s šole, prisotna pa sta bila še njen mož in sin ter otroci ostalih učiteljic. Ob prihodu v stanovanje, ki se je nahajalo v sedmem nadstropju, sem stopila do okna in občudovala razgled na riževa polja, njive in mesto. Vzela sem fotoaparat, a me je med fotografiranjem razgleda zmotila gostiteljica. Prišla me je prosit, če lahko spečem nekaj palačink. Novica o moji peki se je očitno razširila naokoli. Moja sostanovalka je namreč tudi gostiteljičina sestra in tako sem poleg gostje dobila še vlogo kuharice. Speči sem jim morala nekaj palačink, a ker so bili lačni in se jim ni več dalo čakati na počasno peko, sem proti koncu iz vsega skupaj naredila navaden 'šmorn'.

Učiteljičinega moža sem do takrat uspela spoznati le bežno, kadar je prišel v šolo po svojo ženo. Nikoli ni bil preveč zgovoren, se je pa vedno prijazno nasmehnil. V zavetju svojega doma pa je bil sproščen in je spregovoril: '»Ja, vi tujci pridete na Kitajsko in potem s svojimi fotoaparati vse poslikate. Slikate pa precej čudaške stvari, na primer smeti, na pol podrte hiše, ljudi, ki hodijo razcapani naokoli. Zakaj bi kdo hotel imeti take stvari na fotografiji, ko pa je naokoli toliko lepših stvari? Potem pa greste v svoje lepe restavracije, si naročite zanič vino in neke čudne, neokusne jedi. S tistimi vilicami in žlicami poskušate biti tako uglajeni in fini. Nimam pojma, kako jih lahko sploh držite. Med čakanjem na hrano pa en drugemu kažete svoje slike, jih občudujete in kimate.«

Pove, da je spoznal veliko tujcev, ne sicer v Longlinu, ampak predvsem v Shanghaiju, kamor večkrat odpotuje po službeni dolžnosti. Spomni se nekih Francozev, ki so kar naprej hoteli kruh in vino: »Ta vaš kruh... Kruh, kruh, kruh... kar naprej. Sem ga poskusil enkrat in sem nato imel še tri dni grozne bolečine v želodcu.« Nato se zastrmi pred sabo, poravna svojo držo in nadene si komaj opazen nasmešek. Čisto narahlo pokimava z glavo. Zamisli si visok kozarec s pecljem, iztegne roko, ga elegantno prime s tremi prsti, prstanec in mezinec pa iztegne. Namišljeni kozarec si ponese k ustom in rahlo srkne, nato pa ga previdno položi nazaj na mizo. Poprime še za namišljene vilice in nož ter začne rezati neko reč na svojem krožniku. Narahlo pokašlja, nato pa si s pravim papirnatim prtičkom obriše usta. Nadaljuje: »Aah, lačen sem. Zdaj bom malo tiho in bom jedel pravo hrano.«' Odpre si pločevinko piva in si ga natoči v kozarec. Nazdravi z vsemi prisotnimi in si postreže s številnimi jedmi, ki so na mizi.

Pospravila sem fotoaparat, med samo večerjo pa so si učiteljice poleg hrane privoščile še nekaj smeha na moj račun. Palčke sem namreč držala tako kot njihovi otroci. Podučile so me o pravilnem prijemu in tisti večer sem jedla bolj malo. Kljub temu, da sem bila med izbrano družbo po višini najvišja, sem se vseeno počutila precej majhno.