Tiskane izdaje
Nekoč je Josip Broz na letališču Surčin v Beogradu menda vprašal svojo vodjo protokola: »Dal' negdje putujemo ili nekog čekamo?*« Stali so na letališki stezi pred letalom DC-6B. Prav ta lepotec je danes, pravzaprav že sedem let, na ogled v Salzburgu. Nekoč znamenito letalo, izdelano leta 1958, so namreč leta 2004 v Salzburgu temeljito prenovili. Zaradi svoje velikosti, edinstvenega starinskega videza in razkošne notranjosti velja za kronski dragulj zasebne flote Flying Bulls v Hangarju 7 na salzburškem letališču. Vse seveda po zaslugi avstrijskega bogataša Dietricha Mateschitza, solastnika in ustanovitelja blagovne znamke Red Bull.
Takoj ko so razkošno letalo leta 1958 izdelali, so ga dobavili jugoslovanskemu letalskemu prevozniku JAT, ker ga je maršal Josip Broz Tito naročil zase in za svoje pomembne goste. Po številnih poteh po vsem svetu ga je leta 1975 Tito prodal svojemu »neuvrščenemu« kolegu, zambijskemu predsedniku Kennethu Kaundi. Tudi ta ga je uporabljal kot razkošno prevozno sredstvo, v katerem se je prevažal sam ali skupaj s pomembneži. Nato se ga je tudi on naveličal in ga pustil samevati ob letališču v Lusaki. Tam je nekdaj prestižni DC-6B, ki so jih sicer izdelali nekaj več kot sedemsto, nekaj deset pa jih je »v zraku« še danes, žalostno propadal.
Nato ga je po naključju odkril Chris Schutte, upravitelj majhne letalske družbe v Windhoeku, glavnem mestu Namibije. Kupil ga je predvsem zato, da bi imel dovolj rezervnih delov za svoje letalo DC-4. Nato je naletel na še eno letalo DC-6 in ugotovil, da sta to pravzaprav zadnji letali DC-6, ki so ju izdelali. Schutte je kupil obe in ju deloma obnovil. Do leta 1999 so v Schuttejevem podjetju obe letali uporabljali za panoramske polete nad zahodno Afriko, izlete do Viktorijinih slapov, promocijske polete z miss Universe ipd. Po letu 1999 so se razmere ob meji z Angolo poslabšale, zato ni bilo več mogoče ponujati panoramskih poletov in Schutte je Titov DC-6B nameraval prodati.
Takrat so to odlično priložnost izkoristili pri Flying Bulls, »leteči« ekipi milijonarja Mateschitza. Marca 2000 je Sigi Angerer, vodilni pilot letalske flote »rdečih bikov«, v neki reviji prebral, da v Afriki prodajajo DC-6B. Angerer je hitro ukrepal in kmalu je bil s Haraldom Reiterjem, direktorjem Flying Bulls, na letališču v Windhoeku, kjer so podpisali pogodbo. Julija 2000 je letalo poletelo iz Windhoeka, v njem so sedeli Sigi Angerer, dva izkušena pilota letalskega prevoznika South African Airways, filmska ekipa in letalski inženir Schuttejevega podjetja, prevažalo pa je tudi več rezervnih delov in veliko olja. Med 28-urnim poletom do Salzburga s štirimi postanki ni bilo nobenih težav.
Lepotca so nato začeli temeljito obnavljati in po treh letih in več deset tisoč delovnih urah je bilo letalo končno kot novo. Letalu, ki so ga izbrisali iz namibijskega letalskega registra, v ameriškem registru pa so mu dodelili številko N996DM, so popolnoma preuredili razkošno notranjost – vendar ohranili nekdanji skupni videz – ter dodali štiri nove motorje in sodobno elektroniko v pilotski kabini. Letalo so popolnoma razstavili in ga nato ponovno sestavili, za obnovo pa so porabili precej več časa, kakor so sprva predvidevali. Vendar se je vse srečno končalo – uspešen ni bil le prvi polet, temveč tudi vsi nadaljnji, saj so strokovnjaki soglasno sklenili: letalo je zdaj boljše, kakor je bilo takrat, ko so ga izdelali.
Če vas pot torej zanese do sicer Mozartovega Salzburga, ne pozabite na postanek na letališču, ki je tik ob mestni obvoznici. Poleg nekdanjega Titovega lepotca je tam na ogled še več kot dvajset drugih letal iz zbirke Dietricha Mateschitza, pa seveda številni dirkalniki formule 1 in drugi adrenalinski »pripomočki«. DC-6B se sem ter tja tudi odlepi od tal, četudi na njegovem krovu ni več tako eminentnih potnikov kot – v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja včasih že malce pozabljivi – Josip Broz Tito.
