Tiskane izdaje
Najstarejše francosko mesto. Od tod je prostovoljce konec 18. stoletja v Pariz vodila revolucija, njihova bojna pesem Marseljeza pa je postala državna himna. Na promenadni ulici La Canebière je bil v atentatu ubit prvi kralj Kraljevine Jugoslavije Aleksander Karađorđević.
Mesto je prizorišče literarnih junakov, kot je, denimo, grof Montecristo ali očarljiva hči marsejskega svilarja Désirée, prva Napoleonova ljubezen in zaročenka, ki jo je zapustil, a nikoli pozabil. Ne nazadnje se je tu rodil tudi nogometni velikan Zinedine Zidane.
Sedeminpetdeset kilometrov obale, 14 pristanišč in štiri jadralne baze ponujajo odlične možnosti za jadranje največjim profesionalcem in ljubiteljem vodnih športov in navtike. Regate potekajo že 150 let. Marseille je edino mesto, kjer začutim, da ga poznam že od nekdaj ...
Obsijane znamenitosti,
Že zgodaj zjutraj se v sobi najstarejšega mestnega hotela zaslišita ladijski promet in življenje. Stojim na balkonu v petem nadstropju, opazujem ribji in cvetlični trg, poslušam galebe. Sonce, ki v mestu sije 300 dni na leto, obeta lep dan. V tem hotelu so prenočevali Frédéric Chopin, George Sand, Alfred de Musset, Niccolò Paganini in drugi.
Vendar marsikdo nima takšne sreče. Mnogi brezdomci spijo nad toplotnimi jaški pločnikov s kužki, jedo ostanke iz zabojnikov za smeti in pijejo pijačo iz odvrženih steklenic. Okoli osme ure zjutraj smetarji z vodnimi curki čistijo ulice. Navtične trgovine, muzeji in glavne znamenitosti odprejo vrata okoli desetih ali kasneje, kakšen dan pa sploh ne. Staro pristanišče je mestno središče in turistično shajališče. Lastniki plovil dopoldne opravijo kakšno delo. Ribiči pripeljejo bogat ulov, ki ga občudujejo turisti, kupci so domačini in gostinci iz bližnjih restavracij. Hrana je odlična, ženske lepe kot malokje. Stavek Aleksandra Dumasa, da je Marseille shajališče vsega sveta, še vedno velja.
Na poti do bazilike se ustavim pred najstarejšo pekarno iz leta 1781. Dolgi ovalni piškoti s pomarančnim okusom, imenovani »navette«, so spomin na čoln, s katerim so se v bližino Marseilla menda zatekli Jezusovi prijatelji: Marija Magdalena, Marija Saloma, Marija Jakobeja, Lazar, Marta, Sara in drugi. Vsako leto 2. februarja nadškof blagoslovi mesto in prve piškote, ki pridejo iz pečice.
Na najvišji točki mesta stoji bazilika. Vidna je s kopnega in z morja. Posvečena je »dobri materi Mariji«, na vrhu je njen kip s sinom v rokah, velik 9,70 metra in težak 4500 kilogramov. Ko so ga leta 1931 postavili, se je zbralo 300.000 ljudi. Kip krasi 29.400 zlatih listov. Močnejši motiv za obisk kot verski pa je mestna panorama z otoki, trdnjavo, zalivom in hribi. Bazilika je po obisku popolnoma zasenčila mestno katedralo.
S skirojem odvijugam po ulicah Rue du Petit Puits, Rue des Pistoles, kjer ponujajo znamenita mila. V 19. stoletju je imelo mesto 90 tovarn z mili, ki so jih na leto izdelale 180.000 ton. Tradicija so še vedno mila iz olivnega in palmovega olja, čeprav danes ne manjka dišečih po baziliki, rožmarinu, figah, magnoliji, karameli in ananasu. Tu najdete tudi izdelke iz keramike. Za kavo, oddih in razgled je najlepši kraj Place de Lenche, kjer stoji Henri Tasso. Tu je več domačinov kot turistov. Ker si muzejev in drugih kulturnozgodovinskih znamenitosti ne ogledujem, sem bil vesel, da sem videl stavbi, ki dišita po tem: hišo Musée Grobet-Labadié iz leta 1873, v kateri so zakladi dveh ljubiteljev umetnosti od 13. do 19. stoletja. V drugi hiši z imenom Les Arcenaulx navdušijo knjigarna, galerija, lokalna darila in kulinarični izdelki, čajnica in restavracija, teh je v neposredni bližini največ. Eden in edinstven pa je skejterski park Marseille Bowl na obali Vieille Chapelle. Na 700 kvadratnih metrih mladi z rolko, rolerji in kolesi BMX počenjajo vragolije, ki jemljejo dih.
Grad, utrdba, zapor
Dva kraja obiskujejo turisti kot romarji. Z ladjo se zapeljejo na ogled gradu, utrdbe in zapora If (Château d'If), zgrajenega leta 1529 po navodilu kralja Franca I. V njem so se znašli težavni zaporniki, rokovnjači, neposlušni sužnji z galej. V 17. stoletju so v ječe množično metali protestante. Zapor je slovel po tem, da ni iz njega nihče pobegnil. Edini in najslavnejši zapornik na otoku, ki mu je to uspelo, je obstajal samo v domišljiji Alexandra Dumasa: to je bil grof Montecristo, ki se po letih mučenja v zaporu in po pobegu maščuje prijatelju za izdajo, pridobi nazaj dekle in zlat zaklad. Vendar kronika o zaporniku z imenom Edmond Dantès ne poroča. Stavba je res impresivna, toda zapor je zapor, zato prav zaživim, ko se ladja ustavi na drugi postaji, otočju Frioul. Impresivne plaže, klifi, kraljestvo zaščitenih rastlin, zatočišče za številne ptice, še zlasti galebe, popolnoma očarajo.
Pristaniško mesto je lepo zapustiti s pravim okusom po morju. Prava ribja juha bouillabaisse je iz Marseilla. Včasih so jo jedli ribiči, danes pa kulinarični sladokusci. Turistične restavracije ponujajo meni za okoli 20 evrov, v izbranih restavracijah pa stane samo juha 60 evrov. Razliko v ceni naj bi upravičili sestavine in način postrežbe. Skušnjava je velika, a tudi dvom, ali ni obisk le nepotrebno zapravljanje denarja. Kljub temu se odločim in do popoldneva ničesar ne pojem. Tako bom zaznal kvaliteto, če res obstaja.
Odpravim se v restavracijo Miramar, kjer kuha Christian Buffa. Vloge so med strežnim osebjem natančno razdeljene. Sprejem, seznanitev z jedilnim listom, naročanje jedi, vina in sladic opravi različno strežno osebje. Cela vojska ljudi se ukvarja z vsakim gostom. Za uvod dobim degustacijsko porcijo hladne paradižnikove juhe z olivnim kolačem. Nato pride trenutek resnice. Malo popečeni hladni in posušeni koščki francoske bagete z omako rouille in česnom. Strežno osebje mi pove, naj s česnom podrgnem po koščku kruha in ga namažem z omako iz paradižnika, gorčice, jajčnega rumenjaka, mleka, soli, kisa iz začimb.
Ko se ravno spravim k delu, mi pokažejo najrazličnejše ribe, ki bodo glavna sestavina juhe. Bila je prava ribja skleda, z najdražjimi morskimi ribami, ki so gotovo tehtale nekaj kilogramov. S tolikimi ribami bi se nahranila vsa družina; morski zmaji (hrvaško pauki), cenjeni v bouillabaissu, v naši prehrani pa redki zaradi strupenih pikov, kovač, rdeči krulec (morska lastovica), morska žaba, škarpena in ugor.
