Med Taormino in Sirakuzami

Otok žlahtnih vinogradov, rimskih aren, grških teatrov in največjega delujočega vulkana.

Objavljeno
12. september 2012 20.54
Peter Novak
Peter Novak
Sicilija je največji sredozemski otok, večji in gospodarsko močnejši od Slovenije. Naseljena je od začetka civilizacije, oblegali so jo Normani in kraljestva od Iberije do Galije. Republiki Italiji je bila priključena šele konec 19. stoletja pod Garibaldijevo zastavo. Od zadnje republike, od leta 1946, uživa med italijanskimi pokrajinami poseben avtonomen status.

Otok je od nekdaj žitnica kraljestev, dežela žlahtnih vinogradov, z vini za kraljeve mize združenega kraljestva, ki z Arhimedom iz Sirakuz, z rimskimi arenami, grškimi teatri in največjim delujočim vulkanom kaže svojo različnost in bogastvo. Svoj zadnji počitek so tu našli tudi zavezniški bojevniki.

V sodobnem času velja za najpomembnejši dogodek nogometni derbi med Palermom in Katanijo.

Na visokih pečinah vzhodnih obal se širi blišč Taormine, oblegane s prevzetnimi turisti v belih slamnikih od vsepovsod, z razgledom na Etno v vseh letnih časih v raznih barvah. Sicilijanci poleg italijanskega govorijo še svoj jezik, v sivi davnini pa so se jeziki tod mešali kot vetrovi na bližnjih Eolskih otokih.

Čez Mesinsko ožino

V Kalabrijskih gorah znova brnijo stroji, gradi se avtocesta med jugom Kalabrije in deželami bolj na severu. Ta naj bi potekala vzporedno z že tako najdražjo cestno povezavo v evropskem prostoru. Načrti za gradnjo mostu čez Mesinsko ožino oziroma med Scilo in Karibdo ležijo v predalih, a tudi če bi gradbena tehnika bila kos gigantskemu projektu, bi se gotovo zataknilo pri denarju. Tako naloženi trajekti iz Vila Real San Antonio še naprej hitijo proti Messini z lepim razgledom na nevarno, vedno vetrovno ožino pod vznožjem Kalabrijskih in Mesinskih gora vse tja do Etne.

Ko sem čakal pred blagajno na vozovnico za trajekt, se mi je zdelo, da slišim »dober dan, Slovenija«. Gledal sem naokrog – od kod vendar ta glas? Presenečen sem ugotovil, da me je pozdravil blagajnik, ki je bržkone opazil slovensko registrsko tablico na mojem vozilu in mi med nagovorom v slovenščini zaupal, da ima ženo Ljubljančanko. Zatrdil mi je tudi, da bom deležen posebnega popusta pri trajektni vozovnici.

Blišč Taormine

Nevarne serpentine se vijejo proti središču starodavnega večnega mesta, ki se razprostira le nekaj sto metrov nad morjem in se zdi veliko večje, kot v resnici je. Ulice še danes kažejo srednjeveško podobo, zlite so z lepoto narave in z milino sredozemskega podnebja.

Mesto je bilo naklonjeno tudi rimskemu imperiju, kar dokazujejo številni pisni viri Ovida in Plinija, ki sta opevala njegove lepote in udobje. Pozneje so ga obiskovali umetniki Goethe, Wagner, Brahms in Oscar Wilde.

Eden od biserov je grško gledališče, ki je bilo zgrajeno v tretjem stoletju pred našim štetjem, pozneje pa so ga Rimljani predelali in razširili ter celo pokrili. Ohranjen je celo sedež, ki nosi ime Philistide, žene Hierona, kralja Sirakuz. Taormina je skratka legenda, ki je preživela vsa zemeljska kraljestva in se razprostira na grebenu nad Jonskim morjem. Dostop v njeno središče še danes povzroča preglavice številnim obiskovalcem. Po nevarnih serpentinah se podijo oranžni avtobusi, ki vozijo skoraj do starega mestnega obzidja in so najprimernejši prevoz do mesta.

Poleti je tu peklensko vroče, in če ni sape, se temperatura povzpne čez štirideset stopinj Celzija. Tukaj uživajo svetovljani in bogataši, ki si privoščijo vile z bazeni in čudovitimi razgledi na vulkan in plaže, drugi, bolj skromni obiskovalci pa so srečni že, če se lahko sprehodijo po srednjeveških ulicah in občudujejo kanček davne preteklosti na antičnih tržnicah ob sivih zidovih starodavnih cerkvic in muzejev.

Skrivnostne Sirakuze

Na jug vodi moderna avtocesta, ki ponuja čudovit razgled na modrino Sredozemlja in pogorje Etne, ki neprestano preti z novimi erupcijami. Spodaj se razprostira najstarejše otoško mesto, polno skrivnosti in presenečenj. Še danes so ohranjene razvaline templja Apolon na otoku Ortigia, ki je pripojen staremu mestu z umetnim nasipom. Tu stoji znamenita katedrala Marije matere, čudovita baročna zgradba, okrašena s številnim korintskim stebrovjem. V mestu je domnevno že apostol Pavel ustanovil prvo krščansko skupnost. Danes kaže mesto ob moderni prometni cestni povezavi Katanija–Pozallo različne podobe.

Arhaično mesto se vleče po skalnatem pobočju do znamenitega grškega gledališča, vklesanega v živo skalo. Tu so številne votline, ki so bile pradavna bivališča, približno tisočletje mlajši raztreseni rimski sarkofagi in seveda poznejši rimski kolosej z gladiatorji.

Sodobno mesto je pozidano z velikimi stanovanjskimi kompleksi, s katerimi so hoteli odpraviti urbane vrzeli, vendar je strahotno zapuščeno in prepuščeno na milost in nemilost zobu časa, kot bi ne imelo gospodarjev.

V oči bodejo zanemarjene in izsušene zelenice pa vsevprek raztresena odpadna plastična embalaža in papir.

Prišli so možje, kot so bili Avrelij, Oktavijan in Avgust, in širili imperij na vse strani neba. Kmalu se je zgodilo, da je padla tudi Kartagina, a takrat ni bilo prizaneseno niti Siciliji, kjer so Rimljanom kljubovali trdoživi Grki, žilavi kot grško gledališče, vklesano v živo skalovje. Arhimed je bil pomemben meščan, plemič in materialno neodvisen človek tedanjih Sirakuz. Bil je celo kraljev svetovalec, šolan v Aleksandriji, ki je bila takrat središče svetovne modrosti. Njegovo poznavanje matematike, fizike in astronomije je presegalo vse ume tistega časa. O njem so veliko vedeli tudi vladarji in mu izkazovali posebno spoštovanje.

Absurd pa se je zgodil ob zavzetju Sirakuz, kot ga opisuje zgodovinar Plutarh: »Usoda je hotela, da je bil zatopljen v delo pri reševanju matematičnega problema, tako da niti opazil ni, da so v mesto vdrli Rimljani in da je mesto padlo. Ko se mu je nenadoma približal rimski vojak in ga pozval, naj mu sledi k Marcellu, rimskemu vojskovodji, je to odklonil, prepričan, da mora najprej razvozlati matematični problem! Vojaka pa je to tako razjezilo, da je potegnil meč in ga zabodel. Arhimed naj bi ga namreč odslovil z besedami: Noli turbare circulus meos! – Pustite pri miru moje kroge.«

Marcel, ki je izdal ukaz, naj Arhimeda zajamejo živega in mu izkažejo potrebno spoštovanje, je obžaloval njegovo smrt in odredil časten pogreb. Celo z Arhimedovimi sorodniki je potem ravnal zelo spoštljivo.

Garibaldi in Marsala

Drugi znan dogodek je iz poznega devetnajstega stoletja, ko je nastajala novodobna Italija. Nedvomno pa je bil Garibaldi tisti glavni igralec, ki mu je uspelo združiti kraljestva in ustvariti razmere za veliko moderno Italijo. Zatikalo se je tudi pri sicilijanskem kraljestvu, ki so mu v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja vladali francoski Burboni. Garibaldi se je maja 1860 s svojimi znamenitimi prostovoljci »mille« izkrcal prav v Marsali. Čeprav so imeli Sicilijanci zaradi slabih izkušenj z interesi osvajalcev odpor do vsega, kar je prišlo po morju, je bilo tokrat drugače. Znamenitega vojskovodjo so pričakali z dobrimi vini, od katerih pa ta ni izbral najboljšega, s čimer je dokazal, da se ne spozna ravno na vina. V spomin na zgodovinske dogodke so »njegovo vino« poimenovali »Garibaldi dolce«.

Takrat so iz bližnjega pristanišča Trapaniju izplule tudi burbonske korvete, da bi bile Garibaldiju za petami pri njegovih namerah. Naključje je hotelo, da so prav takrat tudi Angleži v Marsali natovarjali sode z žlahtnim vinom marsalo. Ker so simpatizirali z Garibaldijem, so brž izpluli in se postavili med burbonsko ladjevje in Garibaldija. Lastniki velikih kleti na obali so izobesili britanske zastave, tako da bi Burboni, če bi začeli bombardirati luko, kaj lahko zadeli »Union Jacka« in izzvali mednarodni incident.

Pestrih doživetij iz sicilijanske preteklosti je na pretek, povezani pa so s prelomnimi dogodki in ljudstvi Sredozemlja, ki so se kot po tekočem traku izmenjavala na ravnicah, v gorah in na obalah otoka. Z južnih afriških obal proti obljubljeni deželi še danes plujejo številne barke, toda uspe le redkim izbrancem.

Sicilijanci so zelo prijazni gostitelji, zmeraj pripravljeni na klepet. V družinskem hotelu v Naxosu si je natakar zapomnil imena gostov in države, iz katerih smo prišli, ter zjutraj pri zajtrku vsakega pozdravil po imenu in v njegovem maternem jeziku.