Tiskane izdaje
Nihče mi sicer ni opisal kakršne koli slabe izkušnje s poti po Albaniji, toda le dobrih deset kilometrov od makedonske Struge, kjer stoji velik spomenik materi Terezi in kjer raste v zgledno urejenem parku nedaleč od Crnega Drima tudi nekaj dreves, ki so jih posadili slovenski zmagovalci znamenitih struških večerov poezije, sem z velikim cmokom v grlu pripeljal na albansko mejo. V stekleni kabini je sedel uniformiran mož mrkega videza, morda policist in carinik v eni osebi, stegnil roko po potnem listu, brskal po njem in potem po svojem računalniškem zaslonu, zahteval še prometno dovoljenje, da je ugotovil avtomobilsko lastništvo, po nekaj minutah vrnil dokumente, z enako mrkim obrazom odprl zapornico in brezvoljno pokazal z roko, naj odpeljem. Ostri ovinki pred kratkim asfaltirane ceste so se vili med rdečkastimi hribi, promet je bil zmeren, na cesti pa niti enega samega socialističnega avtomobila dvomljive kakovosti, kakršnih je nič koliko po cestah sosednje Makedonije. Še isti dan mi je bilo glede tega vse jasno: v albanskih socialističnih časih tam ljudje pač niso imeli nikakršnih avtomobilov, šele po spremembi političnega sistema je prišel v državo avtomobilski promet, zato v Albaniji ni avta, starejšega od dobrega poldrugega desetletja.
Raje na jug!
Namenjen sem bil v Drač, Durrës po albansko, da vidim albansko Jadransko morje, pa me je od tega odvrnil mož mlajših srednjih let, edini v lepo urejeni obcestni gostilni, ki so mi ga natakarji pripeljali kot znalca katerega od zahodnih jezikov v lokalu; že prej mi je padel v oči, ko je za mizico ob visokem oknu na cesto pregledoval nekakšne papirje – to je bila prijetna večnamenska pisarna mladega menedžerja. V lepi angleščini mi je svetoval, naj grem na jug, na kristalno čisto Jonsko morje, saj se Jadran predvsem okoli Drača, kot je dejal, po čistoči ne more primerjati z morjem na jugu države.
In sem se, zdaj že popolnoma brez treme, odpeljal na zahod skozi Elbasan do Rrogozhine, tam skupaj s cesto zavil na jug ter peljal skozi Lushnje in Fier kakšnih 80 km daleč do mesta Vlorë in od tod še skoraj sto kilometrov sprva po rahlo napeti, potem pa strmi ovinkasti, popolnoma na novo asfaltirani cesti na prelaz Logarasë dober kilometer visoko ter od tod po enako ovinkasti in novi cesti v Dhërmi. Ta kraj mi je svetoval prijazni Albanec približno 250 km daleč od tod; rekel je, da je nekaj sezon tam delal in da je zanj eden od najlepših obmorskih krajev v Albaniji.
Iz nekaterih lokalov je hrumela divja zahodnjaška glasba, ki je je bilo proti koncu vasi vse manj, tam pa je z drevesa mahala tablica z ročno napisanim obvestilom, da je tam informacijska točka. Še preden sem stopil na vegaste kamnite stopnice proti morju in mizam gostilne pod bori, se je od ene od njih odtrgal moški in začel v zgledni mešanici angleščine, nemščine in francoščine spraševati, kaj potrebujem in v katerem jeziku se hočem sporazumevati. V nekaj minutah sva bila dogovorjena za prenočevanje v bungalovu, za zajtrk in večerjo.
Še isti večer sva bila, ne da bi me vprašal za to, z Rajmundom »na ti«, v naslednjih nekaj dneh mi je povedal za roman življenjskih zgodb svojih rojakov in svoje do nedavnega ne prav srečne domovine.
Brezplačne (partijske) počitnice
O dolgoletnem voditelju Enverju Hoxhi se – enako kot njegovi rojaki – Rajmund ni hotel pogovarjati; uradno ljubljeni voditelj je imel srečo, je rekel, da je zaradi srčnega zastoja in sladkorne bolezni umrl prej kot njegova diktatura, ki je bila hujša od sedanjega režima v Severni Koreji, saj bi sicer končal še okrutneje, kot je romunski predsednik. Še nekoliko pod vtisom politično potiskanih majic s Titovimi podobami iz Srbije in Makedonije sem ga vprašal, zakaj ni podobnih majic v Albaniji. »Ubili bi tistega, ki bi si drznil na cesto v majici s podobo še zdaj osovraženega Hoxhe,« je odgovoril.
Mož, ki se je oklical za Rajmunda, kot se je imenoval na Zahodu, je bil predvsem zaradi znanja jezikov in kuhanja pri lastniku bungalovov in gostilne na robu Dhërmija nad plažo ob Jonskem morju deklica za vse. Od tod se na jugu romantično razkazuje bližnji grški otok Krf in še nekaj majhnih grških otokov, na zahod pa je čez morja široko cesto slutiti italijansko obalo. V tem Dhërmiju, ki je bil njega dni na koncu albanskega sveta, do katerega je v dnevu kamionske vožnje pripeljala iz Elbasana razrita makadamska cesta, so v Hoxhejevih časih zgradili poleg nekaj ovčjih staj velikanski sindikalni dom za najzvestejše partijske člane, ki so za počitnice v tem albanskem raju potrebovali le partijsko knjižico in bone, pa nobenega denarja, saj je partija poskrbela prav za vse.
Skupaj s sistemom je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja propadel tudi sindikalni dom, na drugem koncu vasi, ki je očitno postavljena na najlepšem možnem kraju v državi, pa so novi oblastniki zgradili na polotoku predsedniško rezidenco, ki jo leto in dan varuje policija. Kot pripovedujejo domačini, ni treba niti njim – kot ni bilo treba nekdanjim sindikalistom – plačati za počitnice čisto nič. Preden se s helikopterjem pripeljejo visoki gostje, pravijo vaščani, pride v vas policija in ukaže, naj v lokalih in hotelih do preklica utišajo glasbo na sobno jakost, če pa ima kdo na to kakšno pripombo, mu ozvočenje ročno razbijejo.
Pobeg čez morje
Albanec Rajmund, domačin iz Elbasana, se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja – enako kot številni rojaki – odločil skupaj z bratoma s čolnom pobegniti iz Hoxhejevega raja v Italijo. Neke divje noči so prav v Dhërmiju prav previdno dvignili sidro ter se podali čez morje, kjer so jih na drugi strani v Italiji že čakali prijatelji s ponarejenimi dokumenti. Eden od bratov je odšel v Grčijo, drugi v Nemčijo in Rajmund najprej na Nizozemsko ter od tam v Kanado, na Nizozemsko in v Nemčijo, seveda Zahodno, kjer se je ves čas dobro preživljal kot kuhar. Tja je prišlo za njim iz Albanije njegovo dekle, profesorica italijanščine, ki so ji dobri Rajmundovi prijatelji prinesli v Elbasan ponarejen italijanski potni list. V Kölnu se jima je rodil sin in ko so se razmere v njihovi rojstni Albaniji bistveno spremenile, so se vsi trije vrnili domov; ženi ni bilo težko najti službe profesorice italijanščine v Elbasanu, pustolovski mož služi denar kot kuhar, sin je dijak.
Do Dhërmija pripelje zdaj moderna asfaltirana cesta čez več kot tisoč metrov visoki prelaz Logarasë, nekdanja vasica je postala turistična vas z vrsto lokalov, nekaj hoteli in več penzioni, kjer so ponudba in cene evropske, skoraj povsod pa je mogoče poleg z albanskimi leki plačevati tudi z evri. Rajmunda vprašam, kako zmorejo Albanci z nekaj sto evri mesečnih dohodkov take cene. Njegov odgovor je logičen, da bolj ne more biti: ti ljudje pač ne hodijo v take lokale.
Plaža v Dhërmiju – Še vedno je posejana z bunkerji, ki naj bi večni Hoxhejev raj varovali pred napadi z Zahoda. Fotografije Marjan Raztresen Ostanki njega dni ogromnega sindikalnega doma v Dhërmiju Le nekaj metrov od obale se kaže novodobna Albanija – Podjetni Albanci so obalo sredozemsko nasadili, zgradili cesto in ob njej vsakršne turistične objekte ter na ogled postavili svoje avtomobile. Sodobni turizem se v Albaniji ponekod tako postavlja na lastne noge Stražarka na štirih nogah – Pred vladno rezidenco v Dhërmiju je bila prav posebna straža, za vrati in zidovi pa so državno premoženje noč in dan varovali policisti.
