Tiskane izdaje
Otoka, povezana z podmorskim predorom, sta branika trondheimskega fjorda in lep primer gospodarskega razcveta. Ribolovni turizem nudi vso potrebno infrastrukturo, v temnih globinah prijemajo kvalitetne bele ribe polaki, polenovke in vahnje. V bližnji tovarni Salmar pa vsak dan zapakirajo do 500 ton atlantskega lososa.
Na skritih vetrovnih pomolih pridni inženirji s pomočjo tuje delovne sile sestavljajo najsodobnejše platoje za ribogojnice, ki prav tako najdejo kupce na vseh oceanih sveta. Beseda recesija je torej na norveških otokih Hitra in Frøya neznana tujka.
Na obali veličastnega fjorda
Trondheim velja za gospodarsko središče v osrčju najpomembnejšega fjorda dežele ob ustju rečice Nidelve. Mogočni fjord pomeni cesto za hitre katamarane, pot na otočne predele dežele vse do ledenega Atlantika. Globina skriva zaklade zdrave prehrane, zeleni bregovi se zrcalijo v mirni gladini ter nizajo slike zasanjanih in od snega pobeljenih fjelov še v pozni pomladi. Šum jantarnega vodovja, ki se vse od švedskega hribovja bučno steka v fjord, je zaznati povsod.
Mogočna križarka Costa Pacifica je pravkar spustila sidra v majhnem trondheimskem pristanišču ob modernem hotelu. Poldne naznani dvanajst topovskih salv iz baročne trdnjave na hribu in mogočni zvon znamenite katedrale Nidaros, kar je vsakodnevna rutina. Ob manjšem privezu pa že čaka katamaran Mo i Rana, ki bo natančno ob 13. uri že drugič danes odrinil proti sto kilometrov oddaljenima Hitri in Frøyi, gospodarsko cvetočima otokoma, povezanima z podmorskim predorom Tordelag.
Cesta proti Atlantiku
Katamaran se je napolnil z 200 potniki v nekaj minutah, prtljago so zlagali na montažne police v predprostoru, zraven pa so postavljali razna prevozna sredstva, od koles do skuterjev. Z nekaj manevri smo se rešili priveza in odpluli na mirno gladino fjorda ter po nekaj minutah dosegli hitrost natanko 63 kilometrov na uro, kar le ni mačji kašelj. Skoraj ne moreš verjeti očem, da v istem dnevu srečaš še drugo turistično čezoceanko v istem fjordu, ki se zaradi naše hitre plovbe naglo širi in spet oži, da hitro izgubljaš orientacijo.
Po nekaj vmesnih postajah v lagunah smo po poldrugi uri vožnje prispeli na otok Hitra, kjer nas je že čakal avtobus, ki nas je po nevarnih ovinkih in skozi podmorski predor pripeljal v naselje Sistranda na otoku Frøya. Oblaki so se hitro trgali, razpihal jih je orkanski severni veter, ki je prinašal ledeni zrak tam nekje iz smeri Spitzbergov. V temnih lagunah je vrtinčil in razpenil valove, da so bili videti kot razposajeni hreščavi galebi, ki so preletavali goličasto grmovje in valovite junijske trave.
Tekoči trak lososov
Tako nam jo je predstavil naš gostitelj Dag, ravnatelj srednje pomorske šole na otoku, kjer nas je že čakalo pravo norveško kosilo z lososom na vse mogoče načine.
Po vijugasti cesti smo končno prispeli v zaliv do Salmarja, čudežne pakirnice lososov. Ob laguni z nekaj bazeni, polnimi gojenih lososov, stoji moderna predelovalnica ali bolje rečeno »klavnica« lososov, ki pa prej spominja na hotel Kempinski z velikim parkiriščem, kjer je parkiranih na stotine avtomobilov z oznakami Litve, Estonije in Poljske. Zaradi pomanjkanja delovne sile na otoku, ki šteje le borih 4800 duš, so tu delavci iz teh dežel nadvse dobrodošli.
Izvedeli smo tudi, da so prav na teh območjih idealni pogoji (temperatura morja je okrog osem stopinj Celzija) za gojenje lososa. Bazene namreč polnijo pogodbeni kooperanti s tega področja. Na dan pride po tekočih trakovih pod kladivo smrti 120.000 lososov, v povprečju težkih slabih pet kilogramov. Proizvodnja traja nepretrgoma dve uri, nato sledi odmor, ko se zamenja delovna sila. Po tekočih trakovih prispejo ribe očiščene do pakirnice, kjer jih avtomatsko sortirajo po teži in zapakirajo v stiroporne škatle na led, te pa viličarji nalagajo na vlačilce hladilnike in jih vozijo do bližnjega letališča Vaernese in tako naprej v širni svet, celo do Japonske in ZDA.
Nekaj odstotkov lososov filirajo in dimijo v manjših kosih. Vsak dan tukaj naložijo okrog štirideset težkih vlačilcev. Vsak peti losos na polici trgovskih verig po svetu prihaja iz Frøye na Norveškem, znan je kot atlantski losos. Tukaj je zaposlenih dobrih tisoč delavcev za mesečno plačo 1500 evrov, od katerih je več kot polovica tujcev iz dežel vzhodne Evrope.
Svetla noč v Sistrandi
Dan traja in traja, čeprav je ura že polnoč. Seveda, saj smo blizu polarnega kroga in blizu poletnega solsticija. Severnjaki uživajo dolge nepretrgane dneve, trgovine so odprte vsaj do 23. ure, vendar pivo z alkoholom, ki v trgovini stane štiri evre, lahko dobiš samo do 18. ure. Naselje ima urbani center, kjer so hotel, trgovine, šola in zdravstvena postaja, druge hiše so razmetane po širjavi nad morskimi lagunami s pogledom na obalo. Proti polnoči nebo žari v škrlatnih odtenkih, galebi se zbirajo na lesenih strehah, kot bi hoteli leči k večernemu počitku, iz odprtih lokalov pa je slišati Boba Dylana, Joeja Cockerja in razne domače bende ter sproščen smeh iz mladih grl.
Severno nebo se svetlika, sonce se le za kratek čas skrije za daljne hribčke in gozdove, sence počasi izginjajo, vreščanje galebov utihne za kratek čas in deželo otočkov ter belih brez in borovcev kmalu oblije rumeni sij polnočnega sonca. Tako se v veselem času okrog poletnega solsticija dan končuje in znova začenja tam za svetlimi obzorji švedskih tunder ter Laponije, kjer sonce ne zaide natanko dvainšestdeset dni.
Načrt ulova hitro presežen
Zadnji naseljeni otoček pred odprtim Atlantikom – nekoč s pomembnim svetilnikom – je danes le še muzejski eksponat in čudovita razgledna točka na odprti Atlantik. Ne vem, po kom otoček Sula nosi ime, mogoče celo po rimskem vojskovodji Suli, ki se je vojskoval v Afriki.
Zjutraj smo se vkrcali na dvajsetmetrsko urejeno šolsko barkačo Eliskjeør. Lastnik Rud jo je pred leti sam pripeljal iz Halifaxa v Kanadi za skromen denar in jo res zgledno uredil za šolsko plovilo, na katerem se urijo kandidati mornarji. Eliskjeør je korajžno rezal temno modre valove med številnimi otočki, naravnost proti velikemu oceanu. Bleščeče sonce nam je jemalo vid, ledeni veter pa dah. Doživljali smo čar severnega morja, kristalno vodovje, vreščanje galebov in vedno nove in nove neznane in nenaseljene otočke na obzorju, ki jim ni bilo ne konca ne kraja.
Nenadoma se motorji ustavijo, barka se začne pozibavati, sledi kratkotrajna tišina, potem se začne navijanje koleščkov z laksom. Lovili smo s palicami za vijačenje na umetne vabe. Vaba (imenovana pilker), težka od 150 do 400 gramov, je hkrati utež in vaba, nad njo sta na isti vrvici še po dva silikonska črva, ribi ali druga imitacija morskih sadežev. Vabe mečemo sočasno do globine osemdesetih metrov. Navijanje laksa poje svojo pesem in napetost narašča.
Sunkoviti potegi kmalu obrodijo sadove, iz globin pokukajo prvi rjavi polaki, vahnje ter polenovke. Plastični čeber s svežo vodo se začne hitro polniti ... za naše razmere gotovo neverjeten ulov v tako kratkem času. Po dobri poldrugi uri je načrt ulova presežen, motor zareglja in že drvimo z roba oceana nazaj proti Suli.
Mladina v morju
V zavetju večjih otokov se vrstijo plastični pontoni sodobnih ribogojnic, kjer gojijo atlantske losose, seveda le za trgovske police nenasitnih potrošnikov. Še nekaj zavojev med nevarnimi čermi in že smo se približali raztresenemu naseljenemu otočku Sula z belim svetilnikom na vrhu. V laguni smo bili nato priča živahnemu kramljanju in igri razposajene mladine, eni so bili v zaščitnih oblekah, drugi pa so kar v kopalkah skakali v ledeni ocean. Nas je – čeprav pod debelimi vetrovkami in kapami – kar zmrazilo. Tudi tu je temperatura oceana okrog osem stopinj Celzija, zraka pa do deset stopinj, čeprav smo blizu poletnemu solsticiju.
Na vrhu otočka stoji svetilnik iz daljnega leta 1909. Na njem je čudovita razgledna točka na odprti ocean in na tisoče otočkov ob obalah komune Sor Tordelag. Občutki ob polarnem dnevu so nepopisni, vračamo se na izhodišče, vse glasneje je regljal Mercedesov dieselski šestvaljnik na Eliskjeøru.
Na lesenih pomolih ob pravljičnih rdečih hiškah na polenovke, polake in vahnje že čakajo razbeljeni žari. Nad laguno je legla dolga senca, vreščanje galebov še vedno para tišino in čas je za slastno večerjo, sicer zalito z naravno pitno vodo iz bližnjih tolmunov.
