Tiskane izdaje
Na pot smo se odpravili kar z avtom. Neverjetno, čeprav se marsikomu iz osrednjega ali zahodnega dela Slovenije zdi Madžarska daleč, smo se do mesteca Balatonfüred, ki leži na severni obali na vzhodnem delu jezera, iz Ljubljane pripeljali v manj kot petih urah, po prevoženih 400 kilometrih. Za potovanje z vlakom, ki vozi iz Ljubljane skozi Zagreb do Budimpešte si je treba vzeti nekaj več časa. Do Balatona, kot največjemu jezeru v osrednji Evropi rečejo Madžari, vozi kar 11 ur. Res pa je, da ustavi v Siofoku, za mlade najbolj zanimivem in tudi največjem naselju na južni strani jezera, ki leži ravno nasproti Balatonfüreda.
Na obali Balatona
Obala jezera ima dva obraza. Severna z Balatonfüredom kot največjim mestom je bolj gričevnata, posajena z vinskimi trtami, boljšimi hoteli in restavracijami, družinskimi vinskimi kletmi. Tako se za letovanje tu odločajo predvsem družine in starejši ter prestižnejši gostje. Zapeljali smo se na enega izmed gričkov in med kosilom v eni od restavracij pokušali madžarske tipične jedi in vino iz domače vinske kleti, pri tem pa občudovali čudovit razgled na jezero. Mimogrede, čeprav smo vse štiri dni našega potovanja pokusili veliko tipičnih madžarskih jedi, niti ena izmed njih ni bila golaž. Madžari se menda zelo trudijo, da bi jih tujci prepoznali po drugi, sodobnejši hrani, in glede na preizkušeno bi jim sčasoma zagotovo moralo uspeti.
Po kosilu smo se ustavili v bližnjem adrenalinskem parku Serpa, ki se razteza na 55.000 kvadratnih metrih površine. Za ogrevanje – čeprav nas je ves dan že kar pretirano grelo tudi sonce, saj je bila temperatura več kot 35 stopinj, in tako je bilo vse do nedelje – smo preizkusili stezo za bob. Kljub temu se na koncu nismo vsi spustili v boj z visečim mostom. Za tiste brez tovrstnih izkušenj je preizkušnja kar zahtevna, so na koncu priznali tudi zaposleni. A adrenalinski park ponuja še nekaj drugih aktivnosti. Vsako izmed njih pa obiskovalec plača posebej, za enostavnejše stvari približno 1,50 evra. Ker Madžarska še nima evra, smo imeli s preračunavanjem v forinte kar nekaj težav, na koncu pa smo se odločili, da cene zaokrožimo – menjava je bila po naši računici 300 forintov za evro, v resnici pa je za evro mogoče dobiti kakšnih 20 forintov manj.
Večerno dogajanje v mestu tik ob obali je tipično poletno, takšno, kot ustreza obmorskemu oziroma objezerskemu letovišču, namenjenemu družinam in starejšim. Manjkala je le klimatska naprava v hotelski sobi.
Naslednji dan, še vedno v pasji vročini, smo se s trajektom prepeljali na južno stran jezera. To je edina povezava med obema obalama 80 kilometrov dolgega jezera. Za kakšnih 15 minut vožnje – tu sta obali najbliže skupaj, loči ju vsega štiri kilometre – je treba plačati manj kot tri evre na osebo, za avto pa približno dvakrat toliko. Trajekt pripelje v Siofok. Posebno v poletni sezoni je to mesto zabave za mlade. Čeprav je bilo šele sredi dopoldneva, je s peščenega dela plaže prihajala glasba. Mladi so se že ogrevali za večerno zabavo – ali pa še niso končali tiste iz prejšnjega večera? Šele pogled na jezero in brisače je pokazal resnično velikost Balatona. Kot morje …
No, druga razsežnost mesta se je odprla med sprehodom po glavni ulici le nekaj korakov od obale. V približno 15 minutah kar hitre hoje z enega konca na drugega je med vsemi trgovinicami s spominki in najrazličnejšimi pripomočki za plažo ter restavracijami in lokali, postavljenimi drug zraven drugega, komaj opaziti kakšen hotel. Mladi si za prenočitev pogosto izberejo bližnje kampe, da lahko več porabijo čez dan, ne nazadnje pa morajo plačevati tudi vstopnino za plažo. To Madžari pobirajo na večini urejenih kopališč; dnevna vstopnica stane 1000 forintov, petdnevna 4000. Jezero, ki je menda na sredini celo pitno, je imelo prejšnji konec tedna že prijetnih 25 stopinj.
Za Madžare je Blatno jezero sploh drugi najpomembnejši turistični kraj, saj ga obišče kar 15 odstotkov tujih turistov. Največ je Nemcev, Skandinavcev, Nizozemcev in Britancev, čedalje več je tudi Rusov. Koliko izmed 27.000 Slovencev, ki so lani obiskali našo vzhodno sosedo, se je ustavilo ob madžarskem morju, ni znano. Sodeč po statistikah, ki kažejo, da so v povprečju ostali nekaj več kot dve noči, verjetno ne veliko, ampak je bila zanje bolj zanimiva prestolnica, kamor se nameni 60 odstotkov tujih turistov.
Tja smo pot nadaljevali tudi mi, saj smo bili oddaljeni le kakšnih sto kilometrov oziroma uro vožnje. In to po avtocesti M7, na kateri je menda vsak konec tedna vsaj kakšna smrtna žrtev med turisti, ki vikend radi preživijo ob jezeru. Tudi visoke kazni za prehitro vožnjo – okoli 1000 evrov – ne omilijo črne statistike.
Čarobno velemesto
Prvi pogled na madžarsko prestolnico je bil fascinanten. Poleg znamenitih (skupaj jih je devet) mostov čez Donavo, ki povezujejo 1,8-milijonska Budim in Pešto, pogled ne more zgrešiti najvišje stavbe v mestu, skoraj sto metrov visokega parlamenta tik ob reki. Mogočna zgradba, ki je bila zgrajena po vzoru Westminstrske palače, je menda najbogatejša v državi. Tudi tako so Madžari poskušali tekmovati z Avstrijo oziroma Dunajem.
Vožnja ob reki nas je vsake toliko časa spomnila na nedavne poplave. Narasla voda je tik ob cesto naplavila tudi kakšno drevo, ki se je s koreninami vred zapletlo ob cestno ograjo. Kako visoka je bila Donava, smo se lahko prepričali tudi na otoku, kjer bo letos med 5. in 12. avgustom že 21. Sziget festival (sziget po madžarsko pomeni otok).
To je eden največjih festivalov v Evropi, ki zdaj privablja približno 400.000 obiskovalcev – v povprečju mlade okrog 24. leta – iz več kot 70 držav, leta 2011 pa je dobil nagrado za najboljši veliki evropski festival. Organizatorji v času prireditve otok preimenujejo kar v otok svobode. To je prava država v državi, pravijo, z neprestano zabavo in koncerti pop-rock, elektronske, folk, džez, bluz, alternativne in tudi klasične glasbe znanih izvajalcev. Med njimi bo tudi letos nekaj slovenskih. Skupaj z glasbenimi se vsak dan zvrsti več kot 200 programov (gledališče, ples, cirkus, film, šport, igre, različne delavnice …) na 60 prizoriščih na skupaj 80 hektarih površine. Tisti, ki se dogodka udeležijo za več dni, na otoku taborijo – po naših izkušnjah bo poleg dobre volje prišlo prav tudi kakšno sredstvo proti komarjem, čeprav so tam zdaj menda zaradi nedavnih poplav in jih do avgusta ne bo več. Vstopnice za letošnjo prireditev so po 229 evrov, dnevna stane 49 evrov, kupiti pa jih je mogoče tudi pri nas.
Sicer pa je v Budimpešti že čisto pravo poletno vzdušje. Turisti oblegajo najzanimivejše točke mesta, mnogi si ga ogledajo kar s kolesa. Predvsem po ravninski Pešti je to gotovo najbolj učinkovito prevozno sredstvo, sploh če je temperatura zunaj bliže 40 kot 30 stopinjam. Tudi mi smo se usedli na kolesa in v treh urah zaokrožili okrog najpomembnejših znamenitosti Pešte, z glavno turistično ulico Vaci utca vred. Kolesa oddajajo številna zasebna podjetja po mestu, cene pa so ugodne. Za štiri ure pet evrov, je povedala vodnica, ki nas je spremljala na kolesu. Cena dveurnega vodenega ogleda Budima ali Pešte s kolesom je 20 evrov, organizirajo tudi nočne izlete po obeh delih mesta, ki trajajo uro dlje.
Bari v ruševinah
Za piko na i smo si Budimpešto ogledali še z reke, in to zvečer, ko je bila v lučeh in tako popolnoma drugačna, kot smo je bili vajeni. Posedli smo v čoln za deset ljudi in vse je kazalo na mirno romantično vožnjo, potem pa se je po plovilu nenadoma razlila glasba Guns n' Roses in že nas je prilepilo na sedeže. V trenutku smo prehiteli eno, dve večji ladji in švigali sem ter tja vse do brega reke, čisto k parlamentu. Menda je konkurenca med vozniki čolnov kar huda, tako da je za takšno polurno dogodivščino treba plačati od 15.000 do 20.000 forintov, torej kakšnih 70 evrov za čoln oziroma deset potnikov v njem.
